Kaj se nam je zgodilo?

Nekaj let nazaj sem se v Kataloniji pogovarjal z dvema izobražencema, ki ju jo strašno zanimala “via eslovena”, kot Katalonci sami imenujejo slovenski model osamosvajanja. Med drugim jima povem, da nove države ne moreš ustvarjati z 51 % na plebiscitu, niti s 60 % ne. Nova država se ustvarja z 90 % vsega volilnega telesa, oziroma s slovenskimi 88 %. Teh ‘slovenskih’ 88 % za lastno neodvisnost od Španije pa Katalonija nima. Odločenost in enotnost celotne populacije na ozemlju Katalonije je daleč od slovenske izpred trideset let.
Danes imata Katalonija in Slovenija zaradi koronavirusa približno enako število mrtvih na milijon prebivalcev, kar ju uvršča v sam vrh žalostnih statistik. Vprašanje je, če bi se danes pred Katalonci še lahko važil s slovensko odločnostjo in enotnostjo. Pošasten poraz slovenskega naroda v boju zoper koronavirus, čemur smo priča te dni, je v naši družbi in politiki razkril “nekaj gnilega” hamletovskega spomina.
Dejstvo je, da trideset let nazaj, ko smo ustvarjali samostojno in demokratično Slovenijo, takšni nismo bili. Na decembrskem plebiscitu leta 1990 nas je, kot že rečeno, 88,2 % vseh, ki smo bili na volilnih seznamih, glasovalo za samostojno Slovenijo. Junija 1991 smo zoper agresorja stali kot en mož. Čelniki JLA, ki so grozili z vojaškim uničenjem Slovenije, so brž spoznali, da nima smisla mlade države premagati z letali in tanki, potem pa v vsaki slovenski kmečki izbi ali meščanski sobi imeti zoper sebe majhen uporniški štab.
Takšna je bila takrat naša odločenost in enotnost. Zaznal jo je agresor, zaznala in spoštovala jo je neodločena mednarodna javnost. Agresor se je umaknil, mednarodna javnost nas je vzela k sebi in priznala. Nobeno od dvojega ni bilo samoumevno.
Kaj se nam je zgodilo v teh tridesetih letih? Zakaj smo v letu 2020 resen epidemiološki izziv pretvorili malodane v festival neodgovornosti? Kako to, da smo umanjkali v sočutju do prizadetih in žrtev, kar je osnova vsakega človekoljubja?
Mislim, da bomo šele v prihodnje bolje razumeli, kaj se nam je v resnici zgodilo, da nam je epidemija pokončala za en avtobus ljudi na dan. Za zdaj se zdi, kakor da nas je zapopadel neki samouničevalen demon. Glede vodilnih elit pa, kakor da so nekateri zavoljo politične kombinatorike in osebnih interesov (pod)zavestno hoteli ta tragični avtobus mrtvih na dan.
Bolj filozofska razlaga bi lahko šla v smeri razlikovanja med apolonskim in dionizičnim tipom človeka. V zadnjih tridesetih letih smo Slovenci manj apolonski in bolj dionizični, manj racionalni in disciplinirani ter bolj čutni in samovoljni. Apolonski Slovenec nas je pred tremi desetletji osamosvajal, dionizični Slovenec danes išče poti, kako bi zaradi ukrepov zoper koronavirus ne prekinil svojega ‘žura’.
Sociološko govorimo o individualizirani in porabniški družbi, ki ni vajena samozatajevanja in omejitev. Psihološko lahko govorimo, da nas je kužni čas pahnil v nekakšen spoznavni in čustveni šok, ki je za našo psihično sliko nov, kar je razlog za neustrezno odzivanje. Pedagoško govorimo o triumfu permisivne vzgoje, kar je zelo spremenilo mentaliteto današnjega prebivalstva mlajšega od 40 let. Politološko lahko opazimo dva pojava: ignoriranje politike na eni in polarizacija politike na drugi strani. V deželi, kjer skoraj polovica volivcev ne gre na volitve, ne gre pričakovati, da se bo ljudstvo množično identificiralo z ukrepi s strani političnih elit. V deželi, kjer je prišlo do močne levo-desne polarizacije in je politična strast na robu fanatizma, ne gre pričakovati, da bodo levi spoštovali ukrepe, ki jih zapovedujejo desni.
Pomembno bo razumeti, kaj se nam je zgodilo v letu 2020. Še pomembneje bo, da v letu, ko praznujemo tridesetletnico samostojne države, začrtamo pot naprej. Družbo prihodnosti bo potrebno graditi na vrlinah ljudi, ki so se v kužnih časih izkazali. Pozitivna osebnost leta 2020, pri nas in po svetu, bo vsekakor zdravstveni delavec.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 3.