Med polarizacijo in “herezijo sredine”

Vdor demonstrantov v Kapitol v Washingtonu, ki se je zgodil za letošnje Tri Kralje, kakor tudi lanskoletne demonstracije proti policijskemu nasilju, ob katerih so ropali trgovine, kažejo, da je ameriška družba globoko razdeljena oz. polarizirana. Velike demonstracije proti novim zakonom glede splava na Poljskem, kakor tudi protidemonstracije, kažejo, da se proces polarizacije dogaja tudi deželi, ki je človeštvu dala sindikalista Lecha Wałęso in papeža Karola Wojtyło. Uspeh radikalno levih iz stranke Podemos in hkrati uspeh radikalno desnih iz stranke Vox kažeta podobno polarizirano sliko v Španiji. Da ne govorimo o Sloveniji, ki je z afero Depala vas (če hočemo določiti neki simbolni dogodek) zdrsnila v dvodelnost, v zavrnitev simfoničnega in mavričnega razmišljanja, v črno-belo slikanje drugega in drugačnega. Zdi se celo, da je Slovenija proces polarizacije opravila nekaj let pred ZDA, Poljsko in Španijo.
Polarizacija grafično pomeni, da smo iz enogrbe kamele postali dvogrba. Pri eni grbi se vsi gnetemo na sredini te grbe, prav na njen kuclju, za oblast se bojujejo desno-sredinske in levo-sredinske stranke. Vrednota je biti sredinski, dialoški, nasprotnik je spoštovan tekmec. Pri dveh grbah se za oblast bojujeta ‘čista’ desnica in ‘čista’ levica, vsaka s svojega kuclja. Vrednota je bojevitost, nasprotnika mrcvarimo, udarci pod pas so dovoljeni.
Mnogi smo resno prepričani, da demokracijo gradimo in branimo iz sredine, ne iz radikalnih krogov in ideoloških skrajnosti. V pomoč nam je lahko geometrija: središče v krogu je točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na krožnici. Ali urbanistika: vse glavne poti se stekajo v mestno središče, ne k nekemu ribniku v predmestje. Ali klasična panonska vas: sredino tvorijo gmajna za igro, lipa za klepet v senci, vaška kapela za molitev šmarnic; to troje stoji skupaj, tja pridemo in se pogovorimo.
Naloga se zdi preprosta: vse bolj divjo polarizacijo v naših družbah bomo ustavili, če bomo oživeli sredino, prišli skupaj na sredini, četudi različni v pogledih in interesih. Naloga se zdi preprosta, a v isti sapi slutimo, da je dandanašnji težko izvedljiva. Zakaj? Običajno rečemo, da so poli premočni, oziroma, da so levi in desni populisti ljudem preveč privlačni ter da je v času impulzivnega in iracionalnega, ki prvači na spletu in v medijih, tudi drugače težko biti umirjen in sredinski. Skratka, premlevamo, kaj vse je narobe z levo-desnimi poli, ne vprašamo pa se, kaj je narobe s samo sredino. Zakaj je izgubila privlačnost? Če danes govorimo o pospešeni polarizaciji, radikalizaciji in vse močnejšem apokaliptičnem diskurzu, moramo preveriti, kakšna je krivda sredine pri tem.
Ko je nek španski teolog (tudi vsevedni Google nam žal ni pomagal izbrskati njegovega imena) pred leti razmišljal o Cerkvi in pokoncilskem spopadu med progresisti in konservativci, je uporabil sintagmo “herezija sredine”. Kdo je kriv, da je v Cerkvi tolika napetost med enim in drugim tokom in da se nam tako eni kot drugi kdaj zazdijo heretični? se je spraševal. Odgovoril je: sredina je kriva. Kajti tudi sredina ima svojo ‘herezijo’. “Herezija sredine” je nekakšna plahost, negibnost, vztrajanje v vedno istih vzorcih, podcenjevanje akutnih izzivov na periferiji, utišanje neprijetnih glasov iz ljudstva, amortizacija sunkov k spremembi.
Če se vrnemo k družbi in politiki. Se je brexit zgodil zaradi “hudobnih populistov” ali tudi zaradi sive evropsko-bruseljske sredine, ki ni razumela realnih strahov Angležev? Se Poljska in Madžarska upirata Bruslju, ker ju vodijo “nazadnjaški desničarji” ali pa je sokriv nemško-francoski vlak, ki na vzhodnoevropsko periferijo gleda pokroviteljsko, če ne celo zviška? Se ljudje danes bolj identificirajo z levimi in desnimi radikalci, ker so politično manj izobraženi, ali zato, ker skozi komunikacijske kanale, ki jih je vzdrževala politična sredina, niso mogli spregovoriti o tem, kar jih je v resnici žulilo?
V času triumfa dvogrbe kamele oz. družbene polarizacije imamo dvojno nalogo: prvič, ponovno odkriti sredino; drugič, istočasno ozdraviti slednjo njene ‘heretične’ plahosti in negibnosti.v

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 3.