Upornica, ki to je

Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč. Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!
Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo. Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.
O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija. Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor. Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.
Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB. Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.
Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresisma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj? Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.
Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.
Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.
V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard. Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.