Zasloni – digitalni kokain (1. del)

»Ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos,« je na moje razglabljanje o škodljivih posledicah zaslonov, med pogovorom na sprehodu na Piramido, podala kratek komentar moja žena, ki je poklicna psihoterapevtka in veliko dela z mladostniki.
Kaj nam pove to, da praktično vsi ustanovitelji, lastniki in ljudje na ključnih položajih v najuspešnejših informacijskotehnoloških podjetjih, še posebej tistih, ki so najuspešnejša na področju socialnih omrežij, kot so npr. Facebook, Instagram, Snapchat, TikTok, Microsoft, Pinterest, Google …, svojim otrokom niso dovolili oz. ne dovolijo uporabe zaslonov (pametnih telefonov, tablic, TV, računalnikov, igralnih konzol …) in vpisujejo svoje otroke v vrtce in šole, kjer ne uporabljajo digitalne tehnologije? Med najbolj znanimi imeni, ki si prizadevajo za striktno »brezzaslonsko« otroštvo, so npr. Bill Gates (Microsoft), ustanovitelja Googla Sergej Brin in Larry Page, Steve Jobs (Apple), Jeff Bezos (Amazon), Jimmy Wales (Wikipedija) in mnogi drugi razvijalci, inženirji ter vodje različnih najpomembnejših oddelkov teh podjetij. Med raziskovanjem mnogovrstnih in številnih škodljivih vplivov na otrokove možgane in njegov razvoj se mi mnogokrat pred očmi odvrti prizor iz nekega filma, v katerem »junak« pove, da če hočeš biti dober razpečevalec droge, se z njo ne smeš nikoli »zadevati«.
Nobena skrivnost ni, da tovrstna podjetja najemajo vrhunske psihologe samo z enim namenom: pridobiti in obdržati uporabnika prikovanega na zaslon. Kakšne vsebine in na kakšen način mu jih predvajati/plasirati/vsiliti, da bo ostal zvest uporabnik? Seveda pri tem ni pomembno, kaj je primerno in kaj ne, kaj škodi in kaj koristi, kaj je prav in kaj narobe ter kako to dolgoročno vpliva na posameznika, še posebej na otroka. Čeprav je kar nekaj ključnih top menedžerjev in razvijalcev prav zaradi tovrstnih neetičnih ravnanj tehnoloških velikanov pustilo svoje službe in o tem javno spregovorilo (npr. Tristan Harris), je očitno zaslonska zasvojenost premočna in pregloboko zakoreninjena v družbeno tkivo, odnose in način življenja, da bi se v kratkem kaj bistveno spremenilo. Zaslonska zasvojenost je postala nekaj tako vsakodnevnega in »normalnega«, da tega sploh ne opazimo več. Zdi se, da so starši postali povsem imuno-tolerantni na zasvojensko vedenje svojih otrok.
Zadnje raziskave kažejo, da mladostniki in otroci samo pred zaslonom telefona v povprečju preživijo okrog 5–6 ur na dan. Če prištejemo še druge digitalne medije, čas naraste na 10 ur in več. To pomeni, da povprečna 15-letnica v enem letu preživi 2190 ur tako, da zre v telefon (to je 91 dni oz. cele tri mesece, podnevi in ponoči). Če prištejemo še druge zaslone, pridemo do resnično šokantnih podatkov.
V svetu se vedno bolj uveljavljajo izrazi, kot sta »digitalni heroin« in »digitalni kokain«. Ogromno raziskav, ki preučujejo delovanje in razvoj otroških možganov, prihaja do enakih ugotovitev: zasloni imajo v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge. Ko sem pred več kot desetimi leti začel na to opozarjati na različnih predavanjih po šolah in vrtcih, so nekateri starši in tudi strokovni delavci nejeverno zmajevali z glavo. Danes to ni več vprašanje, ampak dejstvo, podprto z neovrgljivimi znanstvenimi dokazi. Veliko povedo tudi vzporednice, da so se z začetkom in skokovitim porastom socialnih omrežij med mladimi prav tako sunkovito povečale različne duševne stiske in bolezni, anksioznost, depresija, samopoškodovanje, agresivnost, apatija, življenjska pasivnost, naveličanost, utrujenost, motnje hranjenja, motnje spanja, kemične in nekemične zasvojenosti, neempatičnost, pomanjkanje življenjskega smisla in samomori. Med otroki pa predvsem motnje pozornosti (ADHD), hiperaktivnost, trma in neupoštevanje vzgojnih avtoritet, govorne težave, naveličanost, zmanjšane kognitivne sposobnosti, nesamostojnost, čustvena prisesanost na starše (predvsem mamo), upočasnjen fizični razvoj, debelost, zelo zmanjšane koordinacijske in telesne/telovadne sposobnosti, nestrpnost, nervoznost – otrok se ne zna umiriti, počakati … Ugotovitve najnovejših raziskav kažejo celo na to, da so posledice izpostavljenosti otrok zaslonom identične nekaterim motnjam avtističnega spektra.
Če se vrnemo na začetek: Zakaj največji svetovni strokovnjaki in lastniki socialnih omrežij svojim otrokom ne dovolijo uporabe le-teh in zaslonov? Lahko sklepamo, da zato, ker jim hočejo dobro in ker jih želijo obvarovati resnih škodljivih posledic. Vedo namreč, kaj je v ozadju, kaj je namen teh stvari in kakšne posledice imajo na otrokove možgane, na kognitivne sposobnosti, ustvarjalnost, razvoj identitete, na otrokovo nadaljnjo življenjsko uspešnost, duševno zdravje in celovit razvoj. Želijo, da bi bili njihovi otroci srečni, uspešni in zadovoljni posamezniki. v

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 11.