Učinek netopirja

Izraz “učinek metulja” izhaja iz znanstvenih teorij. Pomeni, da majhna, včasih komaj znatna začetna odstopanja na koncu privedejo do velikih sprememb in do verižnih pojavov, ki si jih nismo mogli predstavljati. Če ponazorimo: komaj vidna razpoka na jezu lahko pomeni, da bo jez popustil, nastale bodo poplave, pokrajina bo opustošena, ljudje se bodo morali z dežele preseliti drugam, v velikih predmestjih se bo zaradi priliva prebivalstva povečala socialna stiska, kar bo vplivalo na povečanje kriminala, ki ga bo zatrla le bolj avtoritarna oblast. Med majhno razpoko na jezu in avtoritarno oblastjo sprva ni povezave, po “učinku metulja” pa povezava je in je razvidna.
Pri epidemiji novega koronavirusa lahko govorimo o “učinku netopirja”. S tem, da netopir na tem mestu ni mišljen simbolno, temveč konkretno. Koronavirus naj bi prišel na človeka prav iz netopirja. Tudi verižnost je v tem primeru zelo nazorna in konkretna: od preskoka majhnega neznatnega virusa na prvega človeka na tržnici v kitajskem Wuhanu do tega, da je ves svet okužen in pred velikimi socialnimi in političnimi spremembami. Sam papež Frančišek pravi, da svet po tej epidemiji ne bo več takšen, kot je bil.
Neverjetno, kaj je storila kapljica netopirjeve krvi ali sluzi na neki oddaljeni tržnici v srcu Kitajske!
Potrjuje se, da je ves svet zelo povezan. Vsi smo na isti barki. Razdalja med nami je vse manjša. Če smo v času razmaha televizije in telefonije govorili o svetu kot o “globalni vasi”, lahko danes, ko smo že vsi na internetu in so letalski prevozi vse cenejši, govorimo o svetu kot o “globalni sobi”. To od nas zahteva novo širino.
Papež Frančišek nas te širine uči. V okrožnici Laudato si', ki je posvečena varovanju stvarstva, piše o vsepovezanosti in soodvisnosti sodobnega sveta. Velika ekološka, socialna, moralna in duhovna vprašanja izhajajo eno iz drugega in se druga v drugo stekajo. Ne moremo reševati ekologije, če dopuščamo revščino; ne moremo delati za mir, če hkrati mižimo pred uničevanjem planeta; ne moremo govoriti o novi zeleni paradigmi, če smo hkrati duhovno prazni in egoistično usmerjeni.
Povezane so tudi naše drobne vsakdanje navade in velike globalne rešitve. Denimo, raba vode iz pipe; denimo, ravnanje z gospodinjskimi odpadki; denimo, preživljanje prostega časa in potovanja.
Zastaviti si bomo morali vprašanja, kakršnih si jih še nismo. Tudi neprijetna. Denimo, kaj vse imamo na mizi, ko si privoščimo okusno morsko hrano. Vemo, od kod je ta hrana? Vemo, da evropske ribiške ladje lovijo ob zahodni afriški obali? Vemo, da so tamkajšnje vode skoraj izropane rib in da je tamkajšnjo tradicionalno ribištvo v krizi? Ne. Mnogi izmed nas žal vedo le, da hočejo dobro morsko hrano na mizi in da jim gredo na živce ilegalni prebežniki iz Afrike. Nočejo videti povezave med svojim morskim krožnikom, revščino v ribiških zahodnoafriških vaseh ter posledično migracijo nekaterih Afričanov proti Evropi.
Še so takšni med nami, ki menijo, da niso ničesar krivi in da jih se zadeve okrog usode planeta ne tičejo. Tudi za “učinek metulja”, ki ga že dobro leto dni doživljamo v obliki srhljivega “učinka netopirja”, hočejo ostati slepi. Toda že banana v hladilniku, prižig računalnika, odpadna plastika v košu jih izdajajo: tudi oni sedijo na skupni globalni barki.
Epidemijo koronavirusa jemljimo kot veliko opozorilo. Zadnji čas je, da se zavemo, kako zelo smo vsi vpleteni. A namesto, da bi nas globalna vsepovezanost in naša vsepletenost plašili, naj postaneta naši priložnosti. Priložnost je ta: iz našega stanovanja in s spremembo drobnih, včasih komaj znatnih navad, lahko z vsemi ljudmi dobre volje sodelujemo pri spreminjanju sveta na bolje.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 3.