Šolarjem hran(ljiv)o za življenje

Še malo, pa bomo zaorali novo brazdo/leto izobraževanja, da bi vanjo sadili in sejali, kar bo hranljivo za življenje. Ne mislim le na hrano, ki se bo delila v šolskih menzah. Čeprav tudi na tisto, saj je pomembno ne le, kar krepi um, pač pa tudi telo. Zato upam, da bodo šolske malice/kosila vedno bolj pripravljene iz domačih živil, ki jih ni potrebno 'omrtviti', da prenesejo dolge prevoze in skladiščenja. Kar je 'ubito', ne more krepiti življenja in zato cene(nost) ne morejo biti temeljno merilo pri preskrbi živil. Verjamem v zdravo razumskost in etičnost državnih birokratov (in odločujočih za prehrano v šoli) in hočem verjeti, da jim ne usmerjajo misli lobisti koncernov. Stare zgodbe govorijo, da se je treba zmaju (požrešnim interesom globalnega kapitala) po viteško upreti!

Ko omenjam v naslovu hran(ljiv)o, mislim predvsem na to, kar je vredno ohraniti, ker nas hrani za zadovoljno življenje. Gre za hranljive vsebine, ki jih ponujamo v procesu izobraževanja. Tudi na tem področju bomo morali biti viteški! Če že telo potrebuje raznoliko hrano (sicer shira), koliko bolj so pomembne raznoliko hranljive izobraževalne vsebine. Prav je, da nas dobro usposobijo s tistimi, ki so pomembne za opravljanje poklica, vendar pa ni naš poklic le to, da si mehanik, učitelj ... »Ko bom velika, bom mamica,« je odgovorila komaj petletna deklica, ko so jo pobarali, kaj bo njen poklic. Naša temeljna poklicanost je, da smo zadovoljni/mirni v sebi, srečni v so-čutečih odnosih, da zmoremo prepoznati/izkoristiti – živeti naše realne okoliščine, kot dobre priložnosti ... Ko pomislim, koliko vsebin sem moral v času šolanja strpati v glavo na področju matematike, kemije, fizike ... in koliko mi je bilo posredovano spoznanj, ki so pomembne za zadovoljstvo življenja ... – Do konca porušeno ravnovesje, ki je danes v še hujšem neskladju! Poskrbeti moramo, da naša Zemlja ne bo modra le zaradi barve oceanov, pač pa tudi po modrosti in sreči nas, ki smo na njej sopotniki skozi čas in prostor. Nisem se srečal učenca, ki je srečen, ker je odličen v npr. tujem jeziku (odlične ocene se samo razveseliš in se je nekaj časa veseliš), za srečo je potrebna dodana vrednost – tisto, kar je vredno za globino duha in srca; pomembne so življenjske vsebine in ljubeče bližine! Vidik (celostnega) izobraževanja, ki ga že kar nekaj časa pestujem v svojih mislih in pogovorih s tistimi, ki jih stiske (lastne ali/in bližnjih) dramijo k preseganju dosedanjega modela izobraževanja, je okvirno takšen: tri dni na teden za 'šolske' vsebine – dovolj, ker je potrebno le osnovno znanje, saj je en dan namenjen za pridobivanje veščin (logiko), kako dane vsebine začinjene z osebno poklicanostjo uporabiti (to je dan, ko je učitelj učenec in oba 'prisluškujeta' ž/Življenju) in potem ostane še dan za delavnice (na podlagi doživljajske pedagogike) za veščine v pridobivanju zadovoljstva/sreče v (med)osebnem življenju. Izobraževanje potrebuje temeljno konceptualno reformo, da bo lahko usposabljalo/pomagalo za celovito/zadovoljno življenje. Tudi tokratna številka Ognjišča ti bo (poleg razvedrila) prav v iskanju slednjega v pomoč. Naj bo (tudi) zato tvoj (v)redni spremljevalec v novem šolskem letu!

Karel Gržan