20 % tega, kar smo

V tednih po letošnji veliki noči je sv. birma vsaj dvakrat zasijala kot TV-zvezda večernega poročanja. Prvič, ker so novinarji izbrskali (ali dobili servirano) fotografijo birmancev z župnikom, vsi brez mask. Drugi dan je zahrumel reporterski avto, televizijski delavci so se odpeljali na kraj strašnega prekrška, zvečer so župnik in birmanci brez mask bili udarna novica TV-dnevnika. Drugič, ko so novinarji izbrskali (ali dobili servirano), da je v globoki provinci, ki se ji reče Prlekija, prišlo do strahotne diskriminacije med samo verno mladino. Zahrumel je reporterski avto, ekipa je s pomočjo GPS-a našla tisti kraj. In res: ugotovila je, da se je župnik odločil, da k birmi lahko gredo le pridni, tisti, ki so delali naloge in se resno pripravljali. Ostali bodo za prejem zakramenta na vrsti drugič. Zvečer je lahko pri TV-dnevniku vsa Slovenija sočustvovala s starši, katerih otroci v prvem terminu še ne smejo k sv. birmi.
Kdor je videl oba TV-prispevka, se je lahko prepričal, po eni strani, kako je tudi bolj interno dogajanje v Cerkvi za javnost še vedno zanimivo, po drugi strani, kako malo pravzaprav veliki medijski svet ve o Cerkvi. Pred leti smo v katoliškem tisku zasledili izjavo nekega ameriškega teologa, da medijska obravnava cerkvenih tematik seže do približno 20 % tega, kar Cerkev je. 80 % tega, kar Cerkev je, običajno medijev ne zanima. Oziroma, 80 % cerkvene stvarnosti je takšne, da mediji k njen ne znajo pristopiti, da bi jo razumeli in bi jih zanimala.
To nas spomni na 20. september 2012, ko je Slovenska škofovska konferenca povabila na novinarsko konferenco, na katerem je predstavila svoj strateški pastoralni dokument Pridite in poglejte. Bilo je eno leto po finančni aferi mariborske nadškofije, po Cerkvi je udrihala grožnja sekularizacije in pomanjkanja duhovnih poklicev, svetovno in domače krščanstvo se je soočalo s temo spolnih zlorab. Pričakovali bi, da bo na tiskovko prišel kak ducat novinarjev, ki bodo z ostroumnim zanimanjem sledili predstavitvi strategije slovenskega katolištva za prihodnje desetletje. Napišimo z velikimi črkami: NOBEN NOVINAR iz civilne sfere ni prišel. Prisotnih je bilo nekaj običajnih obrazov iz katoliških medijev in to je bilo vse.
Po novinarski konferenci, katere osrednja oseba je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, smo sodelujoči in navzoči v neformalnem pogovoru ugotovili, da civilnih medijev ni bilo verjetno zato, ker je slovenska Cerkev spregovorila o sebi, o celi sebi. Novinarji glede Cerkve razumejo politično-moralistične koordinate, tu se znajdejo, kar je izven tega, pastorala in zakramenti npr., je zanje terra incognita. Z drugimi besedami: 20 % Cerkve zmorejo in znajo obravnavati, 80 % ne.
Samo po sebi to ni problem, dokler se pač zavedamo, da medijska obravnava Cerkev sega do 20 %. To je to. S tem bomo shajali. Problem, tudi profesionalni novinarski problem nastopi, ko se tega ne zavedamo in mislimo, da je v medijskih 20 % že zajeta vsa Cerkev. S tem Cerkev skrčimo na njeno politično, ekonomsko in moralistično pojavnost, saj je ta pojavnost pač lažje dojemljiva in se medijsko lažje plasira. Kot da Cerkev ni nič drugega kot škof, ki se politično izraža, cerkveni ekonom, ki se je zakalkuliral, župnik, ki je pobegnil s fare, spolni neuravnovešenec, ki se je spravil na ministranta, birmanci, ki so si zavoljo fotografiranja za pol minute sneli maske, užaljeni vernik, katerega otrok ne bo šel k sv. birmi letos, pač pa drugo leto. Kot da v Cerkvi ni poobhajilne intimnosti, liturgičnih zamaknjenj, zbiranja denarja za pogorelega kmeta, veselih romanj, krasnih veroučnih uric, dramatičnih spovedi, z velikim sočutjem opravljenih pogrebnih obredov, ogromno ur vloženih v pevske vaje, družinske molitve, z estetskim občutkom danih rož pred ženitni oltar …
Ne moremo od medijskih delavcev zahtevati, da poznajo vse o Cerkvi in da o Cerkvi poročajo z neko teološko izurjenostjo. Lahko pa o njih pričakujemo, da korektno poročajo o ‘svojih’ 20 % tega, kar Cerkev je, ob tem pa srčno spoštujejo onih 80 %, ki so zanje manj vidni in manj zanimivi.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 3.