Zahod – učitelj brez avtoritete

Če ob žalostnih dogodkih v Afganistanu komu tam gori nad zvezdami usta vsaj malo potegne v nasmešek, potem jih potegne Samuelu Huntingtonu († 2008), znamenitemu ameriškemu politilogu, ki je zaslovel z razvpito tezo o spopadu civilizacij. Da so talibani po umiku ameriške vojske v pičlem mescu dni prevzeli Afganistan, frcnili vstran zahodno civilizacijsko paradigmo ter vzpostavili svojo, kjer ni prostora za ženske svoboščine in večino tega, čemur pravimo človekove pravice, je v skladu s tem, kar je napovedoval Huntington. Po njem je svet razdeljen v devet civilizacijskih sklopov, sklopi se eden od drugega globinsko razlikujejo, osnova sklopov je religija.
Zahodna paradigma je torej le ena izmed devetih. Od ostalih odstopa tudi po nekakšnem mesijanskem kompleksu, prepričana pač, da je ravno ona najboljša in da ji pripada vodenje sveta. Afganistan je bil njen ‘laboratorij’. Zahod je imel to gorato azijsko deželo v rokah celih dvajset let, da jo “pacificira” in “modernizira”. V lastno vojskovanje zoper “teroriste” (ki jih po novem priznava Kitajska), v usposabljanje domače vojske (ki je razpadla kot milni mehurček), v reformo države (ki se ni izvila iz korupcije), v šolstvo, v zahodne nevladne organizacije, ki so delovale v Afganistanu, je zmetal milijarde dolarjev. Od vsega tega, kot kaže, ne bo ostalo NIČ. To besedico je potrebno zapisati z velikimi črkami, da se sramota prehitro ne pozabi.
Če Huntington opozarja, da je vloga religij pri vprašanju civilizacij bistvena, zahodne elite prav pri vprašanju religij često pogrnejo. To smo videli pri iranski revoluciji leta 1979; to smo videli, ko jim je pred desetimi leti iz rok spolzela “arabska pomlad” in se je zgodil hiter vzpon Islamske države. Podobno intelektualno zakrknjenost zahodnih elit do religije opazimo tudi v njihovem mačehovskemu odnosu do domačega krščanstva ter v odnosu do vzhodnoevropskih dežel kot so Madžarska, Poljska in sama Rusija, ki jim je mar za ohranjevanje verske identitete. V koliki meri je h katastrofi imenovani Afganistan prispevalo nerazumevanje religijskih dinamik, si lahko samo predstavljamo.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj multikulturnosti. Problem je preprost: ne more multi-kulti učiti nekdo, ki ne pozna religij, še manj nekdo, ki jih ne spoštuje. Zahodne elite izhajajo iz razsvetljenske šole, ki je nagnjena k omalovaževanju religije. Če so te elite okužene z marksizmom, je situacija še slabša. Marksizem religij ne samo omalovažuje, marksizem jih sovraži. Jasno je, da nekdo, ki podcenjuje ali celo sovraži religijo, ne more ustvarjati družbe sobivanja različnih religij. S tem pa – ostanimo v okvirih Huntingtonove teze – tudi ni sposoben voditi resnega dialoga med civilizacijami.
Zahod hoče biti vrhovni učitelj feminizma. Problem je podobno preprost: ne more učiti osvobajanja žensk nekdo, ki dopušča, da biološki moški tekmujejo v ženskih športih. Ne more poučevati o svobodni ženskosti nekdo, ki ne priznava bioloških spolov, nekdo, ki je nagnjen k temu, da bi prepovedal besedi “mati” in “oče”. Ko talibani zavohajo, kaj je v ozadju zahodnjaškega “osvobajanja žensk”, jim je toliko lažje uvesti popolno tiranijo nad ženskim svetom. Mavrična zastava, ki jo je minulega junija izobesila ameriška ambasada v Kabulu, se je samo zahodnjakom zdela imenitna. Talibane je dodatno podžgala, da “zahodno dekadenco” pometejo s svojega dvorišča.
Skratka, tako v odnosu do starodavnih religij kot v odnosu do klasične družinske celice Zahod nima (več) tiste zmernosti in razsodnosti, da bi lahko bil uspešen voditelj sveta. Vse manj je sposoben dialoga z velikimi civilizacijskimi sklopi, kot so islamski, kitajski in pravoslavni (imenovanimi tako po Huntingtonu). Misli, da je nekaj, a po porazu v Afganistanu se kaže kot učitelj brez avtoritete.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 3.