Pamet brez vzgoje ali nevzgojena pamet

kristovic kolumna 2021»Vzgoja je pomembnejša od izobrazbe! Vzgoja – ne sodnik, ne vojak, ampak človek!« (Jean-Jacques Rousseau)
Pred nekaj desetletji je ekspertna skupina določila temeljne smernice vzgojno-izobraževalnega sistema v slovenskem prostoru. Ena izmed ključnih programskih usmeritev je bila, da se v predšolskem obdobju otroke vzgaja, v šolskem pa (še samo) izobražuje. Celotna vzgojno-izobraževalna paradigma je v teh desetletjih dosledno sledila temu domišljenemu programu. Izrazito negativne posledice se kažejo na vseh ravneh delovanja družbe in so jasne ter vidne vsem. Gre za resnično velik strokovni zdrs, ki ima generacijske posledice za družbo, gospodarstvo, razvoj, znanost, kulturo, identiteto in še in še bi lahko naštevali. Talent in pamet sta lahko še tako velika, toda če otrok nima privzgojenih delovnih navad in vztrajnosti, bo po vsej verjetnosti to še en jalov in neizkoriščen potencial v vrsti vaških matadorjev, ki potrjujejo svoj smisel za šankom ali pred zaslonom ali v pretiranem športnem ukvarjanju s samim seboj.
Vsi poznamo ljudi iz mladosti in otroštva, ki so imeli nadpovprečen talent za neko področje, vendar ga niso negovali in razvijali. Če nečesa ne razvijaš in neguješ, je samo po sebi jasno, da zakrni in se posuši. Ker je ta talent tudi bistveni del posameznikovega poslanstva, se oseba, če tega poslanstva ne uresničuje in ne razvija, na nezavedni ravni doživlja frustrirano in notranje zavrto. Svoje življenje doživlja kot neosmišljeno in neizpolnjeno. Za te ljudi je tudi značilno, da za lastno nezadovoljno življenje, za lastne neuspehe, za svoje pomanjkanje volje in discipline, za vse negativne izkušnje vedno krivijo druge in družbo, šefa, sodelavce, starše, partnerja … Lažje je biti v vlogi žrtve in kritizirati ter soditi (velikokrat tudi obsoditi) vsakega in vse povprek kot prevzeti nadzor nad svojim življenjem ter s tem odgovornost zase in za družbo.
Včasih je učiteljica ali kdo drug rekel staršem: »Vaš otrok je pa tako lepo vzgojen.« Vsak starš si je to štel v velik ponos in pomemben življenjski dosežek. Lepšega komplimenta ni mogoče dobiti. Danes pa pravzaprav niti ne vemo več, kaj točno pomeni, da je otrok lepo vzgojen. Ob vsej – domnevno strokovni – trdni prepričanosti o posebni genialnosti, nadarjenosti “indigo” in “bisernih” otrok današnjih generacij smo pozabili, da je otroke predvsem treba naučiti lepega vedenja, da znajo pozdraviti, pogledati v oči, deliti stvari, biti spoštljivi in prijazni, da znajo počakati, da ne vpadajo v besedo, da se ne pregovarjajo, da poslušajo in ubogajo učiteljico/vzgojiteljico, da starejšemu dajo prednost in odstopijo sedež ipd. Danes jih moramo učiti, kar je bilo za prejšnje generacije samoumevno. Spomnim se očeta, ki je povedal, da finančno ne stojijo najbolje, in je sinu na obroke kupil igralno konzolo PlayStation. Sin je namreč mesece in mesece pritiskal nanj, da naj mu jo kupi. Oče je bil pretresen, ker se mu sin niti zahvalil ni za to. Veselje in navdušenje pa je minilo že naslednji dan – sin je samo še mrko prikovano sedel pred zaslonom s konzolo v roki. Drugi oče je povedal, da ko ima njegov sin rojstni dan in sorodniki prinašajo (pre)draga darila, jih obdarovalcem skorajda iztrga iz rok, še preden bi mu lahko v miru čestitali. Ko raztrga ovojni papir in pogleda, kaj je dobil, darilo ravnodušno skorajda vrže na kavč na kup drugih daril in steče stran k otrokom. Oče je povedal, da se ob tem počuti skrajno nelagodno in da ne ve, kaj naj naredi oz. kaj dela narobe. Otroke učiti in vzgajati za hvaležnost ter primerno vrednotenje tega, kar imajo in dobijo, je očitno še ena neznanka sodobne vzgoje.
Pomembno vprašanje vsakega starša je: V kakšnega človeka želim vzgojiti svojega otroka? Nadarjeni in talentirani so vsi dovolj, vsak na svoj način in na svojem področju, kar pa današnjim generacijam v resnici manjka, so delovne navade, vztrajnost, disciplina in primerna omika. To je glavni izziv sodobne vzgoje in izobraževanja. Smo na pragu novega šolskega leta in vsak začetek je nova priložnost, da se stvari zastavijo na novo, z novimi odločitvami in novim zagonom. To je odlična priložnost, ki jo velja izkoristiti, da starši zastavijo in predstavijo nov pravilnik vedenja in vzgoje. Npr. po 18. uri vsi družinski člani odložijo mobilne telefone, omejitev gledanja TV, skupno preživeti čas zunaj, točno določen čas za učenje, vsak drugi vikend skupen izlet ipd.
Na šolah za starše velikokrat na preprost način pojasnim razliko med nekoč in danes: Danes otroku, ko gre v šolo, starši ob slovesu rečejo, naj se ima ‘fajn’ in naj uživa. Včasih so nam pa rekli: »Priden bodi, poslušaj in ne divjaj.«
Za človeka gre

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 11.

Zajemi vsak dan

O Gospod, čudovito si me vodil vse življenje, zato me tudi poslej ne boš zapustil. To dobro vem, čeprav nimam pravice, da bi od tebe kaj zahteval.

(sv. John Henry Newman)
Nedelja, 16. Junij 2024
Na vrh