Kje so vsi ti fantje?

S fanti se na generacijski ravni dogaja nekaj čudnega, resnega; nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nedolgo nazaj sem se pogovarjal s kolegico študentko, ki je stara malo čez dvajset, in je povedala: »Po vajah smo šli, medve s kolegico in dva sošolca, na kavo. Skupaj smo bili debelo uro in onadva sta ves čas govorila o fitnesu in tem, koliko kalorij kateri od njiju zaužije, kaj redi in kaj ne …« Druga pravi: »Me moramo prevzeti pobudo. Menda je bilo včasih drugače, sedaj pa jih me povabimo na zmenek in pijačo.« Pa še in še bi lahko naštevali podobne zgodbe, ki jih povedo dekleta. Kakor da fantje nimajo v sebi zdravega osvajalskega impulza, kot da so izpraznjeni testosterona. Še več, velikokrat so videti anemični, brez interesa, nič se ne iskri in prasketa. Romantika, osvajanje, dvorjenje so postali popolnoma tuja stvar. Maksimalni domet osvajanja je prek zaslonov, kjer se ne vidi obraza in oči, kjer nisi izpostavljen in si varno skrit v svojem kotičku za naklikanimi emojiji. Kakor da se fantje ne identificirajo več z moškim principom delovanja, prodornostjo, junaštvom, notranjo močjo. To se kaže tudi navzven, v vedenju, mimiki, neverbalni govorici in odnosu do deklet. Še fantovska moda in oblačenje sta čudno poženščena. Pogled od zadaj velikokrat ne razkrije, ali gre za fanta ali dekle.
Moški oz. fantovski princip identitete in delovanja v odnosu, ne samo do ženskega spola, ampak tudi nasploh, nevarno izginja. O tem se pritožuje vedno več mladih mamic ter tudi srednja generacija mam in žena, da pri svojem partnerju pogrešajo pristno moškost. Včasih rečejo, da imajo občutek, kot da imajo še enega sina. Neka gospa je na šoli za starše rekla: »Pri njem se ni nič spremenilo, prej mu je težila mama, sedaj mu pa jaz. Doma vse urejam sama, on pa se obnaša kot kak osemnajstletnik. Kolegi, šport, veteranska liga, pijačke … Ne želim biti celo življenje samo mama in gospodinja, ampak bi rada bila tudi partnerica in žena.« Le kaj se je zgodilo z moško odločnostjo, vztrajnostjo, notranjo močjo, prodornostjo, ciljno usmerjenostjo, srčnostjo in pogumom? Če moški nima razvitih teh lastnosti, svoji partnerici in družini ne more dajati občutka varnosti, kar je pa njegova temeljna naloga. Moški mora vedno biti del rešitve in nikoli del problema.
Na podlagi raziskav in svojega dela vidim tri temeljne vzroke za nastalo zaskrbljujočo situacijo: 1. permisivna vzgoja, 2. pretirana in nekontrolirana izpostavljenost zaslonom in 3. pornografija. Mnoge mame vzgajajo po temeljnem načelu permisivne vzgoje, “vse za sina” in “vse je dovoljeno”, kar pomeni, da se z njim pretirano ukvarjajo, mu pretirano strežejo, povsod so vključene in urejajo praktično vse sinove zadeve, ga predolgo dojijo, mu dovolijo, da spi v zakonski postelji, ipd. Na ta način ga na nezavedni ravni prisesajo nase, ga oropajo dragocenih izkušenj, preko katerih bi razvil zdravo samopodobo in samozavest, oropajo ga zmožnosti razvoje moške identitete, samostojnosti in odgovornosti, s svojim materinskim obožujočim odnosom v njem razvijajo in potencirajo narcisitične osebnostne strukture. Pogosto takšni fantje postanejo čustveni invalidi.
Ker so fantje notranje prazni, anemični in mlahavi, skušajo to kompenzirati z zunanjo protiutežjo in se mučijo na fitnesih, da bi bili videti močni in mišičasti, puščajo si brade in na svoje telo nanašajo inkovske bojne vzorce tetovaž, da bi dajali videz neustrašnih bojevnikov in možatosti. A vsi ti napori so enako brezplodni in jalovi kot gledanje pornografskih vsebin in večurno zrenje v zaslonček. Ker na nezavedni ravni čutijo, da tovrstni napori ne dosežejo nobenega smiselnega cilja, da so življenjsko gledano neučinkoviti in ‘nerodovitni’, se v sebi čutijo frustrirane in svoje življenje doživljajo neosmišljeno. So v začaranem krogu, ko z zasloni in s pornografijo skušajo v sebi zapolniti praznino in hrepenenje po resničnih odnosih, po življenjskem smislu. Dosegajo pa ravno obratno, praznina je vedno večja in globlja. Zasloni uničujejo njihove možgane, njihovo duševno in telesno zdravje, kognitivne sposobnosti in še in še bi lahko naštevali. Pornografija pa uničuje še tisto, kar je čistega in pristnega na medosebni in duhovni ravni. Mnogi starši so mi povedali, da ko so preverili zgodovino brskanja svojih 11-letnic/kov, so bili več tednov v šoku, ko so odkrili, kakšne vsebine gledajo njihove hčere in sinovi. Kaj vse pomeni pornografija za otroški razvoj, možgane, duševno zdravje, identiteto in kako to vpliva na vse kasnejše partnerske in druge odnose, presega okvir tega besedila. Kakšni možje in očetje bodo ti otroci, kaj bo to pomenilo za prihodnost naroda in družbe? Starši pa svojim otrokom še kar kupujejo zaslone in jih mirno prepuščajo, da jih ‘nekdo’ izza ekranov hrani in polni z vsebinami, za katere ‘on’ ve, da so dobre in koristne.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 11.