Proticepilci kot gnostiki in apokaliptiki

Da ne bo pomote, ni težko razumeti strahu pred cepljenjem, strahu pred iglo. Tudi ni težko razumeti določenih pomislekov pred cepljenjem. To, kar je težko razumeti, je, da je proticepilstvo pri nekaterih ljudeh več kot le trenutna drža odklanjanja cepiva. Pri nekaterih je nekakšna instant filozofija, nekakšna radikalna politična drža, na trenutke se zdi, da celo oblika sektaštva in nekaj, kar odpira pot agresivnosti.
Iz zgodovine krščanske duhovnosti poznamo dvoje skušnjav, ki vodita v radikalizacijo, včasih celo v herezijo. To sta zimzelena gnostična skušnjava in pretiran občutek, da smo v prelomnih časih, bržčas v srcu apokaliptičnih dogodkov. Oboje opažamo pri gorečih proticepilcih.
Vsem gnostikom (antičnim, krščanskim, judovskim, islamskim, ezoteričnim, ateističnim …) je skupno prepričanje, da je pravo spoznanje (gr. gnōsis) o svetu in človeku skrivno spoznanje in dano le redkim. Drugi korak pri raznovrstnih gnostikih je prepričanje, da je le to skrivno spoznanje tisto, ki zares odrešuje in osvobaja. Gnostik, ki je do tega spoznanja prišel, se zato počuti “posvečenega v resnici”, “izbranega za pravo svobodo”. Obenem pa trpi, ko vidi velikansko množico ljudi, ki “nimajo spoznanja”, “živijo v zmoti”, “so zaplankani”, njih usoda je usoda “vodljivih ovc”.
Pri gorečih proticepilcih simptome gnoze brž opazimo. Prepričani so ali da koronavirusa ni in je vse skupaj zarota, ali – če koronavirus je – je slednjega možno premagati s pomočjo alternativnih znanj, alternativne in višje družbene zavesti ter v moči duha. Torej, prej s transcendentalno meditacijo in molitvijo (kanček obojega je bilo prisotno pri sredinih protestih zoper PCT) kot pa z maskami in razkuževanjem rok. Do tega skrivnega spoznanja resnice (prim. gibanje resni.ca) zdajšnje situacije so se dokopali po svojih kanalih, skoraj konspirativno. Počutijo se razsvetljene in potrjene, saj, medtem ko sta uradna znanost in medicina v službi države in kapitala, je polje konspirativnega svobodno.
Naslednji moment je pretirana apokaliptika. Podobno kot gnoza, je tudi apokaliptika trans-religijska in trans-ideološka. Občutje, da smo tik pred koncem sveta ali tik pred veliko kataklizmo ali tik pred odločilno bitko med dobrim in zlim, lahko prevzame različna religiozna, ideološka in politična okolja. Če analiziramo totalitarni trojček XX. stol. (komunizem, fašizem, nacizem), zaznamo apokaliptične elemente; zlovešča teroristična organizacija Islamska država je bila izrazito apokaliptična. Apokaliptika seveda še ne pomeni agresivnosti. Nekatere verske denominacije (Jehove priče npr.) so ves čas apokaliptične, vendar tudi poudarjeno pacifistične.
Pri nemalo vnetih proticepilcih opažamo prepričanje, da sta epidemija koronavirusa in cepljenje tisti veliki zli dogodek, po katerem človeštvo ne bo več isto. Nekateri menijo, da bo razredčeno (depopulacija), več pa jih misli, da bo kontrolirano, upravljano, na nek način zasužnjeno s strani velikih igralcev iz sveta kapitala in politike. Proticepilska apokaliptika zna privesti koga v nekakšno življenje v vzporednem svetu, odtujenosti od okolja ali pa do nenavadnih dejanj (pomnimo vdor v studio TV Slovenija).
Vsakega od nas kdaj obišče kakšen ‘gnostični’ preblisk (nenadni globlji uvid) ali kakšna ‘apokaliptična’ slutnja (občutek, da smo tik pred zdajci). Vendar tovrstne vzgibe razumsko ukrotimo in postavimo v realne okvirje. Pri vnetih anticepilcih pa na tej točki pride do ‘eksplozije’ mišljenja in čustev. Pogovor z njimi zato skoraj ni mogoč. Kaj storiti? Pomirjati jih, moliti zanje, skupaj z njimi se ukvarjati s stvarmi, ki nimajo zveze z epidemijo in cepljenjem. Ter počakati. Realnost je tista velika učiteljica, ki bo v času po epidemiji, morda čez leto, morda čez dve, vsakega postavila na svoje mesto.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.