Dan, mesec, Dan, mesec, leto miru

Prvi dan novega leta je – že odkar pomnim – svetovni dan miru. Sam se na ta dan rad pridušam, da je tako gotovo zato, ker smo tistega dne tako ali tako vsi pod vplivom silvestrske noči, da se nobenemu nič ne ljubi – in je zato tisti dan res vse mirno. Maša, novoletni koncert dunajskih filharmonikov, skoki v Garmischu in morda celo kak sprehod, potem pa zmanjka energije za kaj drugega. In je tako res mir. Svetovni dan miru. Naj počiva v miru. Amen.Sicer pa sploh na vse vrste “svetovnih dni” ne dam kaj dosti, pravzaprav vedno manj, ko slišim, da obstaja tudi nekaj tako nepotrebnega kot je svetovni dan špagetov ali dan poljubljanja rdečelascev, zato tudi tega dne – za razliko od papežev, ki so mu vsako leto namenili posebno poslanico – kljub veliko resnejši vsebini nisem vzel kdove kako resno. Zakaj le, ko pa je bil mir nekaj povsem samoumevnega, vojna pa je v mojem življenju trajala le tistih par dni, ko smo na noge postavljali Slovenijo. Ko ti gre vse dobro in prav, Sirija ali Afganistan ostajata le tema dnevnih novic. In nič več kot to.Letos pa bo drugače, se mi zdi. Pa tega nisem dojel zaradi znamenitih ljubljanskih protestov, ah ne, take stvari so seveda večino krat bolj predstava kot realnost. Da se je nekaj med nami konkretno spridilo, sem začenjal razumeti v svojih vsakdanjih srečanjih z ljudmi, s katerimi sem doslej precej dobro shajal. Ne glede na to, ali so napetosti med nas vsajene namenoma ali ne, me je pretreslo, kako hitro sem se začel izogibati tistih, za katere sem vedel, da mislijo drugače kakor jaz. Dovolj mi je namreč bilo tega, da se mi je že v bežnih srečanjih začelo spahovati v želodcu, včasih je tudi bruhnilo iz mene, gnev in jeza in užaljenost, strupeni žolč, ki se je globoko v meni nabral od kdove česa že. Tudi v lastni družini, pa sem mislil, da nas nič ne more ločiti …In ko se je to začelo dogajati, sem začenjal počasi razumeti, da mir ni nekaj samoumevnega ter da je nekaj veliko bolj potrebnega in nekaj veliko težjega od tega, kar sem mislil. Da je mir med dvema stvar odločitve in napora in da se do njega sploh ne pride z izogibanjem ali z iztrebljanjem nasprotnikov, ne, da je tako kvečjemu še slabše, da se žolč nabira in nabira, dokler ne dobi priložnosti, da se kot slap izlije ob prvi priložnosti, ko se čutim napaden v tem, kar sem. Da je mir torej nekaj, kar je treba imeti, kar je treba zgraditi, za vsako ceno, in da se ta zgradi najprej tako, da sem tam, kjer sem, da sem tak, kakršen sem in da si želim ob sebi imeti človeka, ki je tak, kakršen je. Ker ga potrebujem točno takega, kot je. Četudi ga ne maram.Seveda je to veliko lažje reči kot udejanjiti, a morda bo prvi korak k temu že sklep, da si miru zaželimo. Da si ga postavimo pred oči kot prioriteto, da ga začnemo razumeti kot nekaj pomembnega, potem se bomo začeli verjetno zanj tudi bolj truditi, vsak po svojih močeh. Ne tako, da bomo vsi enako mislili, ne tako, da bomo vsi ubrali isto pot, temveč da bomo imeli vsi isti cilj. Praznovati leto miru.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 3.