Vrata pomladi

Vsako leto, vedno znova, še enkrat, tudi letos, čeprav je zame že enainštiridesetič, me vendarle gane poganjanje prvih pomladnih cvetov, podobno kot se prebija ptica skozi jajčno lupino na plano silijo novi, mladi poganjki. Ta neverjetni napor, ki si ga izbere vse, kar je živo, da bi živo tudi ostalo, me prevzame, ta boj s samim sabo in z globoko zakoreninjenim prijetnim prepričanjem, da je bolje pustiti vse, kakor je, in ne storiti ničesar, da je bolje ostati v zavetju udobja, ne glede na to, da tam nič ne rase, v puščavi, v kraju niča, samote in smrti. Ta tvegajoča bitja, ki ne vedo, ali bo njihova prizadevanja pokosil mraz, so mi tako trden dokaz, da se vendarle da, da je res mogoče drugače in da je to nekaj naravnega – in zato tudi normalnega tudi za človeštvo, tudi zame.
Menda so ravno zato ta čas naši dedi izbrali za čas čiščenja in spreminjanja, za obdobje poslavljanja od starega in začenjanja novega, za levitev, za rast in še za vse, kar je pomladnega v človeku, za postni čas. Kajti kaj so drugega “post” (odpoved), “miloščina” (dobrodelnost), “molitev”, orodja, ki nam jih je podaril evangelij, kot prebijanje iz trde, suhe, stare prsti na svetlo, v pomladno novost?
Stopiti iz zazrtosti vase proti drugemu, premakniti svoj center pozornosti v povsem drugo smer, to je, kar od nas zahteva postni čas, spreobrnjenje, občutljivost za bližnjega, zato se ga leto za letom poslužujemo, človek namreč zlagoma vedno znova zdrsne spet v stare tire, spet in spet ga svet navduši za drugačne vrednote, kot mu jih narekuje vest, lažje, udobnejše, bolj prikladne tako priljubljenemu individualizmu. In tega smo se v zadnjih letih napili tako zelo, da nam je postal bolj normalen kot dobrota, nesebičnost, solidarnost, tako zelo običajen nam je, da smo ga poimenovali z napačno besedo, “ljubezen” smo mu začeli praviti. Kolikokrat smo namreč vehementno poudarjali, kako zelo nas skrbi za druge, kako z vsem, kar počnemo, poskušamo druge rešiti, jim pomagati, pa smo se – bodimo pošteni in si to tudi povejmo – bali predvsem zase, za svoje zdravje in življenje.
To moramo razpoznavati iz dejstva, kako zelo smo se drug drugemu odtujili, kako zelo smo si dandanes daleč, da se sploh ne slišimo, ne čutimo, ne razumemo, da smo si bolj v napoto kot v blagoslov, ni to samo stvar sedanjosti, sad bližnje preteklosti je, znamenje, da je pri našem ravnanju doslej šlo za sebičnost, ne za ljubezen. In priznati si vse to, potrkati se na prsi, to je tisti prvi napor, ki odpre vrata pomladi.
Mnogo dela nas čaka v tem postu, več kot kdaj prej, ker je vsako razdaljo težko premagati, posebno razdaljo med ljudmi, ker je treba premagati svoje navade, ker je treba vstati in iti na pot, ne pomaga zgolj čakati, da se kdo vrne domov. Ljubezen je pač mnogo več od tistega, kar si mislimo, da je, je nekaj neznanega, neodkritega, vanjo se moraš podati, kot pravi Učenik, tako da “prodaš vse, kar imaš in jo kupiš” (Mt 13,46), varnost, gotovost, imetje, čast in še kaj. Jojme, kako je ljubezen draga, smo videli šele sedaj, kako je pomlad zahtevna. In kako zelo je lepa, kot hvaležni človek, ki smo ga opazili ob sebi.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 3.