Ljubezen in vzgoja

Izvirni greh na področju vzgoje in izobraževanja je v razvrednotenju in degradaciji pomena starševske ljubezni in razmejitvi ljubezni v odnosu do vzgoje. Permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so v minulih dveh desetletjih uspeli razgraditi pravilno razumevanje starševske ljubezni in vzgojnega ravnanja. Tako stroka kot tudi starši so danes zmedeni in ne vedo več točno, kaj pomeni ljubezen do otroka in kaj pomeni vzgajati. Kaj je torej ljubezen in kaj je vzgoja?
Na šolah za starše obravnavamo različne tematike in nemalokrat se zgodi, da imamo s starši jasno določen program srečanja, ki gre v smeri razvojnih značilnosti predšolskih otrok, razvijanja določenih osebnostnih lastnosti, napredovanja na področju samostojnosti in avtonomije glede na starost ipd., a se večino časa ukvarjamo s tem, kdaj treba otroka nehati dojiti, od kdaj naprej mora otrok spati v svoji postelji, kdaj je treba prekiniti z dudo in flaško ter od kdaj naprej bi moral otrok znati sam opraviti zadeve na stranišču. Iz tega, kar je bilo nekoč obrobnega pomena in je teklo samo od sebe kot nekaj naravnega, življenjskega in spontanega, danes delamo velike zgodbe, razprave, simpozije in konference. Ob vsej poplavi vzgojne literature, množici strokovnjakov, ki ponujajo čarobne formule za vse vzgojne tegobe, vseh starševskih forumih in neskončnem številu raznih člankov je končni rezultat ta, da so starši vedno bolj zmedeni in negotovi vase ter v svoja vzgojna ravnanja. Staršem vedno skušam razložiti, da se otroka do enega leta starosti kliče dojenček, od enega leta naprej pa malček, kar pomeni da je starost enega leta zadnja meja, ko je treba otroka nehati dojiti. Otroka ne smemo gledati samo z medicinskimi oz. biološkimi očmi, kot da je samo fiziološko bitje, temveč celostno – otrok je med drugim tudi kognitivno, čustveno, duševno in odnosno bitje in mora napredovati ter zoreti tudi v smeri razvoja lastne identitete, diferenciacije od mame, avtonomije in samostojnosti, saj na ta način tudi razvija zdravo samozavest in samopodobo. Mnogi bi želeli posteljo v spalnici očeta in mame preimenovati v družinsko posteljo, čeprav se je stoletja imenovala zakonska. Za to obstaja zelo preprost razlog – ta postelja je namenjena (izključno) zakoncema, in ne sinu, ki se zvečer zavleče na sredino med mamo in očeta.
S tovrstnimi ravnanji otroka umetno zadržujemo na nižji razvojni stopnji, kot bi jo bil glede na starost in razvojne značilnosti sposoben doseči. Otrok na nezavedni ravni ‘ve’, da je še vedno dojen (zaradi tega je še vedno ‘dojenčkast’), da še vedno ne zmore zaspati brez mamice, kar pomeni, da je čustveno prisesan na svojo mamo, ki mu ne dovoli zoreti, rasti, odrasti in se osamosvojiti – in končno, iti od doma. Namesto da bi ga vzgajali v smeri čim večje samostojnosti in odgovornosti, ga na ta način vzgajamo za odvisnost od mame/očeta in nesamostojnost oziroma odvisnost.
Ljubiti otroka ne pomeni, da mu vse damo, vse nudimo, kupimo, izpolnimo vse želje in vse dovolimo. Tudi to, da sin spi zraven mame, ni izraz pristne ljubezni. Prav tako ne, da se ga doji do drugega ali tretjega leta. S tem mu pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanj, da ne verjamemo, da on to zmore, da mu ne zaupamo. Posledično ga navežemo in prisesamo nase – npr. sin postane odvisen od svoje mame in nezdravo čustveno navezan nanjo. Iz tega razloga se je tovrstne posesivne ljubezni prijelo ime “opičja ljubezen”. V tem je tudi glavni vzrok, zakaj se sinovi ne zmorejo odseliti od doma, zakaj so pri 25-ih, 30-ih in tudi 40-ih mnogi še vedno doma, v ‘varnem zavetju’ matere.
Pristna ljubezen do otroka se kaže v zadovoljitvi njegovih temeljnih potreb, ki jih lahko združimo v tri področja: 1., da se ga brezpogojno sprejema. Pomeni, da ga starši sprejemajo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot naj bi bil. Pomeni tudi to, da starši ne izpolnjujejo svojih osebnih želja in ciljev, ki jih oni sami niso dosegli, preko otroka. 2., da se otroku nudi absolutna varnost, da se ob svojih starših čuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Obenem to tudi pomeni, da imata starša urejen, ljubeč in spoštljiv odnos. Samo v okviru takšnega odnosa se otrok lahko počuti varnega. 3., da otrok čuti in doživlja starševsko skrb – da se zanj skrbi. Pomeni, da mora starš videti in čutiti otroka. Ta skrb se kaže tudi v dosledni vzgoji. Če je ljubezen brezpogojna, pa je vzgoja po drugi strani pogojevanje. Ljubezen ima različne izraze in različne jezike. En izmed njih je tudi “ne smeš”, “ne dovolim”, “počakaj” itn. Pravzaprav se pristna ljubezen do otroka v največji meri kaže v pravilni vzgoji. Edina pravilna vzgoja pa je tista, ki otroka pripravlja na samostojno življenje.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 11.