SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Pasivni intelekt
V prejšnji kolumni sem že omenil minulo okroglo mizo v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki je bila organizirana na čast akademika prof. dr. Antona Trstenjaka. Sodelujoči (dr. Edvard Kovač, dr. Vinko Potočnik, dr. Jože Ramovš, mag. Ksenija Ramovš in dr. Igor Bahovec) so predstavili ključne poudarke njegovega dela, prizadevanja, intelektualne ter duhovne zapuščine in prenekatero osebnostno potezo in zanimivost iz njegovega življenja. Vsi sodelujoči so se med drugim povsem strinjali o aktualnosti akademikove misli, tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. Intelektualna, psihološka in duhovna zapuščina akademika je res velika. Na to dediščino smo Slovenci lahko ponosni na mednarodni ravni.
- »Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v prostoru (zemlji) in času (zgodovini). Kultura in narod sta ozko med seboj povezana. Narod, ki nima svoje kulture, še sploh ni narod, je kvečjemu pleme. Narodnost pomeni skupnost duhovne zavesti.«
(Anton Trstenjak)
Zakaj ga ponovno omenjam? Čeprav je od tega minilo že nekaj časa, se še vedno ne morem znebiti čudnega občutka oziroma vprašanja, ki mi ostaja neodgovorjeno. Ob neverjetni razsežnosti Trstenjakovega opusa, pomembnosti njegove vloge v stroki in družbi, veličini intelekta in njegovega dela ter aktualnosti njegove misli je bodla v oči nerazumljiva nezainteresiranost, če ne celo ignoranca, psihološke in akademske stroke, študentov oziroma vsaj doktorskih študentov. Na srečanju sta bila morda dva ali trije študentje. Kje so mlade intelektualne moči, kje je znanstveni in strokovni zanos študentov, kje je mladostniški idealizem, sveže moči ustvarjalnosti, raziskovanja in želje po spremembi sveta na bolje? Na kakšni stopnji je osebna in institucionalna odgovornost do stroke, družbe in človeka? Ali bodoči intelektualci in znanstveniki imajo pred očmi vizijo svojega profesionalnega poslanstva? Ali jo imajo ustrezne institucije in organizacije – izdelano razvojno vizijo in pravilno zastavljene cilje? Gre za izredno pomembna vprašanja, ki pa absolutno presegajo okvire tega kratkega razmisleka.
Ljudje, ki so Trstenjaka osebno poznali, povedo, da je bil izredno učljiv, da ga je vse zanimalo, ves čas je ohranjal tisto prvinsko radovednost. Vedno je bil mladosten in dobre volje. Verjetno je prav to tisti protistrup starosti oziroma recept za mladostnost ter ohranjanje duhovne in intelektualne svežine – nenehno vzdrževanje radovednosti, zanimanja in čudenja. Poenostavljeno bi lahko dejali, da se z nehanjem čudenja začne staranje. Sicer pa je že Platon zapisal, da je začetek filozofije čudenje. Iz čudenja se namreč rodi zanimanje. Čudenje človeka vodi k raziskovanju in spoznavanju, vedenju ter razumevanju. Svojim doktorskim študentom vedno povem, da si morajo želeti raziskovati, študirati, pisati, se udeleževati različnih simpozijev, konferenc, kongresov, se vključevati v debate in razprave ipd. To ni samo ena izmed glavnih nalog bodočega intelektualca, ampak bi študenta pravzaprav v to morala gnati želja in strast do znanosti, stroke in človeka. Šele na podlagi takega notranjega razpoloženja bo lahko koristen in plodovit za družbo ter posameznika. Poslanstvo intelektualca ni v nabiranju znanstvenih točk in venčanju z akademskimi nazivi, ampak je predvsem v tem, kaj bo dal od sebe, kaj bo doprinesel družbi, stroki, znanosti, svetu in posamezniku. Prav to nalogo ima tudi vsaka fakulteta – njeno poslanstvo ni samo v izobraževanju študentov, ki prihajajo v njene prostore. Gre za prejemanje in dajanje. Frankl je dejal, da je osebni smisel tudi v tem, da bo svet za mano ostal vsaj nekoliko boljši.
Nekakšno življenjsko geslo Trstenjaka je bilo: “Za človeka gre.” Ta njegova misel me tiho spremlja že vrsto let. V vsem, za kar si prizadevamo, za kar se trudimo, za kar razmišljamo in delamo, bi vedno moral biti v središču človek – človek v vsej svoji celovitosti, tudi ranljivosti in predvsem s svojim dostojanstvom. Na koncu koncev gre samo za eno stvar: biti človek ob človeku. V današnjem času pa se zdi, da imamo ravno s tem največ težav.
Svojevrsten izziv je, kako študente in bodoče intelektualce, pa tudi aktualno akademsko stroko, spodbuditi k aktivnemu udejstvovanju na različnih področjih. Intelekt namreč ni namenjen samemu sebi. Pristen intelekt je aktiven ali pa ga ni. Prav gotovo je to ena izmed glavnih skrbi vsake fakultete. Trstenjak ponuja veliko rešitev. Glede na sporočilnost in vsebino minulih volilnih kampanj pa je akademik aktualen tudi na političnem parketu. Trstenjak je znal velikokrat reči: »Vküp držmo!« Tudi to nam Slovencem nekako ne steče.
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 11.
