Kako zrase domovina?

Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti.
Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti.
Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreninah, na krvi, na iskanju in boju, v potu, v trmi in v zavedanju tega, da smo drugačni od drugih – in da moramo to tudi ostati. In drevo mora rasti, vsako leto spet vnovič in znova, sicer se posuši, sicer umre. Mora rasti tudi danes. Domovina ni stvar včerajšnjega, ampak današnjega, jutrišnjega dne. Nikoli dokončana hiša je, nikdar do konca postavljen dom, ki ga je treba zidati in negovati vsak dan posebej in vnovič in znova.
Danes je treba nanovo postaviti domovino, spet kot tedaj, ko smo letalom jugoslovanske armade kljubovalno v bran postavili pravkar sešito novo zastavo, ko smo na barikadah žrtvovali kamione, avtomobile, avtobuse, ko smo pred tanki hoteli biti to, kar smo, tudi za ceno smrti; ko smo se bili sposobni pogovarjati in se upirati, zahtevati in vztrajati, ko smo hoteli živeti na svojih nogah, tudi za ceno padcev in žrtev in zares negotove prihodnosti. Tiste domovine namreč ni več, tiste izpred 31 let, danes je tu drugačna Slovenija, ki mora moja domovina postati danes vnovič in znova. Z enakimi koraki, z enako zavzetostjo, z enako ljubeznijo kot takrat. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, trpeti, če je treba, odpuščati, govoriti, brati, hoditi, tudi če se samo še plaziš.
Domovina ni naša last, je naš dom. Dom pa se ne gradi zase, za vse in za vsakogar se ga gradi, za panonske ravnice in alpska pogorja, za vinograde in jame, za gozdove in polja, za mesta in vasi in osamljene kmetije, za vse to eno samo streho. Z edinim jezikom z dvojino na svetu, z njim si podrimo stene in se začnimo pogovarjati. Z odprtimi očmi za lepoto narave in drug drugega, z njimi se glejmo in spoštujmo. S pridnimi rokami, z njimi naredimo, kar zmoremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem, taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike, tako da jih naredimo za svoje prijatelje, sogovornike, sosede. Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
Tako zrase domovina. Med ljudmi in nikjer drugje. Med nami, današnjimi ljudmi, ki lahko živimo, se pogovarjamo, pojemo, molimo in ljubimo skupaj in po slovensko. Zato ostanimo Slovenci, za vedno v naporu pomladi! Bog blagoslovi Slovenijo!

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 6 (2022), 3.