Epigram dopustu

Pravkar sem se vrnil z morja. Statistika: prebral sem dve knjigi, videl krasno naravno čudo, se v največji vročini podal na pot, potem plaval, se smejal, ko smo si s prijatelji v vodi podajali žogo, občudoval mavrico ob sončnem zahodu, maševal v mesečini polne lune, čisto na koncu pa sem moral sprejeti težko odločitev, kakršnih je v življenju veliko, ta pa je bila posebno težka. Morda napačna, kaj pa vem.
Nazaj sem se vozil v temi, malce slabe volje, nisem si predstavljal, da se bo tako izteklo vse skupaj, nenazadnje sem šel tja dol z namenom, da si proč od vseh skrbi nekoliko odpočijem, se pošteno naspim, ker je to v župniji praktično nemogoče, da si tako naberem moči za pestro jesen, krepko jih bom potreboval, da si nekoliko odpočijem glavo od vseh dolžnosti, ki v tej službi tudi pritičejo. Mislim, da sem delil podobne občutke, kot jih doživi še kar nekaj ljudi, velikokrat si vtepemo v glavo, da je dopust nekaj, kar mora biti popolno in prazno hkrati, en velik nič, torej, točno tako, kot smo si zamislili in predvidevali, s sončno kremo in ležalnikom in mirnim morjem, da nas spočije praznota v glavi. In če ni tako, je potem vse narobe, se vse sesuje, če ga ni, še toliko bolj, in potem je popotnica v jesen samo slaba volja in čakanje na naslednji dopust.
Takega življenja pa nočem, na živce mi grejo ljudje, ki vsak dan štejejo dneve do vikenda, nikoli niso zadovoljni s svojim življenjem, ko niso prosti. Seveda je lažje ležati na plaži kot jadikovati nad sušo na svojem vrtičku, seveda je udobneje prepustiti se valovom, da te nosijo, kot pretuhtavati svoje misli in odločitve – toda zakaj bi bila plaža nekaj boljšega od pisarne, če ne samo zato, ker je to neki drugi prostor, neko drugo okolje? In je potem vseeno, če sta morje in duša mirna ali če ju pretresa vihar, to je pač naše življenje, enkrat pridejo oblaki, drugič sonce, tam nekje vmes pa smo mi, ki se premikamo skozenj. Zato je to vse, v čemer je dopust drugačen od delavnika, biti na poti, opazovati, občudovati življenje v vsej njegovi čudotvornosti, imeti čas za to. Videti mavrico, ki se pne nad teboj, ko te zalivajo dežne kaplje. Poslušati, kako se morje jezi. Videti, kdo je s teboj, razmišljati ob njem, mu dati nekaj svojega. Brati, dihati malo bolj polno.
Da se spomnimo, za kaj je naše življenje, kam gre, kdo je v njem, da spet vidimo, da se spet zavemo, zato dopust. Če se ob tem spočijemo, še toliko bolje, a ni to njegov osrednji namen, tako vidim. Nekoliko si obrisati očala, ki jih zastrejo kaplje vsakdana, zbanalizirati vse, s čimer nam – kot da je to nekaj izjemno pomembnega za naše življenje – v medijih polnijo glave, izostriti pozornost na tisto res bistveno, za to gremo na dopust. In karkoli pomaga, je dobro in prav, knjiga, mir, hoja, duhovne vaje, vitamin D na plaži ali plavanje v morju, karkoli, samo da se ne bi izgubili sredi lastnega življenja. Ker se je izgubiti lahko, tudi na dopustu.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 8 (2022), 3.