Najmočnejša droga na svetu - ego

kristovic kolumna 2021Ego je vedno vezan na neko sposobnost, zmožnost, talent, službo, bistrost, poslanstvo. Človek je po naravi služeče bitje, bitje, ki nečemu ali nekomu služi – zdravnik služi stroki in ljudem, umetnik je v službi umetnosti in kulture, profesor služi znanosti, stroki in študentom, duhovnik je v službi človeka in Boga, politik ali poslanec, kot že samo ime pove, je ‘poslan’ – poslan od ljudi in obenem za ljudi, torej je v služenju tistim, ki so ga poslali. Pa še in še bi lahko naštevali. Pri vseh teh dejavnostih je potrebna zdrava samozavest, pogovorno bi to lahko imenovali zdrav ego. Kje je torej nevarnost?
Ego človeka usmerja vase, ego človeku prišepetava, da je boljši, briljanten, neponovljiv, da je nekaj enkratnega, ne le najboljši, ampak boljši od vseh ostalih! Ego razpihuje v človeku občutek grandioznosti, večvrednosti, pomembnosti, superiornosti … Biti viden, opažen, biti v prvi vrsti, na televiziji, v medijih, biti ‘nekdo’, biti aplavdiran, imeti moč in oblast. Denar nikoli ni cilj, kot mnogi zmotno mislijo – denar je vedno samo sredstvo za hranjenje ega.

    »Najhujši strup, kar jih pozna človeštvo, je prišel s Cezarjevega lovorjevega venca,« je zapisal pesnik William Blake.
Denar posameznika postavi v središče, kajti z denarjem prideta moč in oblast. Denar posamezniku omogoča, da je opažen, slaven, viden. Opojna droga, ki zahteva vedno več in več. Nogometni trener Bill Walsh je odlično pojasnil to psihološko-duhovno dinamiko v človeku: »Ko samozavest postane arogantnost, odločnost postane trmoglavost, samozaupanje postane nepremišljenost …« Po pisatelju Connollyju je to tisti ego, ki vleče navzdol kot gravitacija. Frankl je izpostavil zelo pomembno razliko: da človeka goni ženejo, vrednote pa ga vlečejo oziroma privlačijo. Posameznik v hranjenju lastnega ega vedno bolj postaja suženj le-tega. Torej ni več v službi/služenju nečemu ali nekomu, družbi, svetu, naravi, znanosti, človeku – nečemu, kar je večje od njega, nečemu, kar ni on sam, ampak ravno obratno: vedno bolj postaja namenjen zgolj samemu sebi in svojemu jazu. Vse bolj izgublja stik s svetom, s človekom, z realnostjo, oči izgubljajo stik z drugimi očmi, pogled ni več usmerjen navzgor in naravnost, ampak je vedno bolj zazrt vase, v svoj lastni popek. Vse okrog njega (narava, svet, človek, drugi ljudje) zanj postaja zgolj sredstvo za nahranitev lastnega ega. Ravno nasprotno od Kantovega imperativa, da je človek vedno cilj sam na sebi, in nikoli sredstvo. Tukaj ni prostora za spoštovanje ali za dostojanstvo drugega. Tukaj ni prostora za ljubezen. Tu je prostor samo za veliki JAZ.
Ego povzroči uničujoč razdor med posameznikom in vsemi ostalimi, zamegli namreč sposobnost moralnega presojanja in stik z realnostjo. Egocentrik ima popačen pogled na svet in na sočloveka. Razkol in razkroj pa se obenem zgodi tudi na notranji osebnostni ravni. Ego na ta način zabije dva velika (samo)uničujoča klina. Posameznik se loči od drugih in tudi od samega sebe – kar je diametralno nasprotje ljubezni. Na tem mestu velja omeniti, da grška beseda za hudiča (diabolos) pomeni tudi ločnik, ločevalec, razdiralec. Torej zla sila, ki razkraja, razdvaja, ruši in razdira. Človek ne stopa po poti vedno večje notranje svobode, ki je osnovna predpostavka ali temelj vsake pristne ljubezni, ampak postaja vse večji suženj samega sebe in lastnega ega. Če resnica, ki je sopomenka ljubezni, osvobaja, ego zasužnjuje.
Velikanska podjetja in organizacije (tudi te, ki so jih v ZDA poimenovali “Too Big to Fail”) so propadle zaradi enega samega razloga: napuha oz. človeškega ega. Občutek nedotakljivosti, superiornosti, želja po medijski izpostavljenosti, grandioznost, moč in oblast je najmočnejša droga na tem svetu. Nenehna potreba po hvaljenju in izpostavljanju je pravzaprav odraz neosmišljenega, frustriranega in neizpolnjenega življenja. Ego človeka opijani in zaslepi počasi ter po korakih. Duhovni očetje so dobro poznali nevarnost tihega šepeta – tudi tistega, ki je nagovarjal k svetništvu. Antični pesnik Teognis je svojemu prijatelju Kurnosu v pismu napisal: »Prva stvar, ki jo bogovi podarijo nekomu, ki ga želijo pogubiti, je ponos.« Podobno lahko razumemo tudi besede Cyrila Connollyja: »Če bogovi želijo nekoga uničiti, ga najprej proglasijo za obetavnega.« Zato ne čudi, da je na lestvici sedmih smrtnih grehov prav napuh, ki mu je tudi Dante Alighieri namenil veliko pozornosti. Svojevrstna tragičnost je v tem, da je napuh tisti, ki po navadi uniči prav tisto, za kar si je nekdo najbolj prizadeval. Obstaja samo en protistrup za napuh, za ego – ponižnost, kar pa je še en ‘arhaičen’ pojem, ki nikakor ne sodi v naš napredni in moderni svet.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 8 (2022), 13.

Zajemi vsak dan

Sodnik je samo Bog, nihče drug ne sme biti sodnik svojemu bližnjemu.

(Alojzij Kozar)
Sobota, 23. November 2024
Na vrh