Učiti se, učiti se, učiti se!

Vsakič mi septembra v glavi še vedno odmeva znana parola, s katero so nas, otroke, pionirje, kakor se nam je takrat še reklo, v minulem političnem sistemu napolnjevali kot spužvo, dokler ni bila tako polna vode, da se je še cedilo iz nje. Učiti se, učiti se, učiti se! Dober pionir se vedno in rad uči!
Menda je bil to instrument, s katerim so želeli splošno rajo že od majhnega napraviti za poslušno, ubogljivo množico, pa je bilo ravno narobe. Tistih, ki so se res učili, nikoli nihče ni maral, kako tudi ne, saj je veliko znanje, ki se ga pridobi z učenjem, pravzaprav sedež modrosti, modrost pa se rodi iz opazovanja in razmišljanja. O svetu, o sebi in s svojo glavo, seveda. Ker se pač res uči samo nekdo, ki se nima za najboljšega in najpametnejšega, tisti, ki se zna zazreti v lastno nepopolnost in si želi postati drugačen, dvomiti, vprašati. Rasti, predvsem na podlagi svojih napak, napak družine, napak države. Zato je razmišljujoče ljudi pravzaprav nevarno imeti v svoji državi – zakaj bi jim potemtakem govoril, naj se učijo? –, zmožni bi bili kreniti po svoje, se upirati, kritizirati, zmogli bi vznemirjati množice s svojimi dvomi v “najboljše rešitve”, in so tako delali z njimi, kar so, s tistimi, ki so se učili, učili, učili. Pa saj ni bilo nikoli drugače, preberite si samo, kaj je bilo s preroki v Izraelu, kako so Jeremija zaprli v vodnjak, ker je govoril stvari, resnične stvari, ki pa jim niso bile všeč (Jer 38,4-6).
Nič drugače ni niti zdaj. Učiti se je nevarno. Ker nekdo, ki se uči, preprosto mora dvigniti obrv, ko se zgodi kaj nenavadnega, pa naj bi se o tem ne govorilo. Učiti se je naporno. Ker nekdo, ki se uči, mora pretehtavati, kaj je res in kaj ne, kaj je dobrota in kaj manipulacija. Učiti se je prepovedano. Ker nekdo, ki se uči, ve, da so prava vprašanja naše družbe tista, ki nam jih nihče ne zastavi.
Zato si nikar ne lažimo, malo ljudi se še uči, malo ljudi vznemirjajo in zanimajo stvari, naučili so nas pač, da se je učiti neumno – in tega smo se naučili – počasi kot spužvo, dokler se ni začelo cediti iz nje, so nas prepričali, da je tako, ker je pač lažje, če se ne učiš, če si ne dovoliš tega napora, “kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti, kdor si veča znanje, si veča bolečino.” (Prd 1,18) Kdor se uči, kdor razmišlja, pač stalno živi v stresu, tako so zastavili svet, v katerem je vse že tako narobe, da se zdi, kot da je to prav, in je zato razmišljati, opazovati, tehtati, učiti se – napor. Napor, kakršnih je že tako dovolj, hitenje, konkurenčnost, multiopravilnost, narobe svet, v katerem najbolje preživi tisti, ki ne razmišlja, ki nima še ene naloge, ki samo opravlja svojo zadolžitev nekje za tekočim trakom vsakdanjosti, v odmoru pa zdrsne v zaslon in se pita z informacijami, s katerimi nima kaj početi, ker jih ne zna razumeti, interpretirati, s podatki, ki jih je tako veliko, da se zdi, da nima druge možnosti, kakor da jim verjame.
Kaj naj torej rečem otrokom tega našega časa? Učiti se, učiti se, učiti se? Kljub temu, da vem, kaj to prinese? Da, vedno znova “učiti se”. Ker se je učiti lepo, vznemirljivo je videti vedno nova obzorja pred seboj, v nevihtah življenja iskati mir, ki ga ne bo. Menda to pomeni rasti, menda prav to pomeni biti človek, vedeti, da nič ne veš.
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 9 (2022), 3.