Berači sedanjosti

Imeti moraš precej poguma, da se usedeš za tipkovnico, ne da bi pred tem vedel, o čem sploh boš pisal. Pa mi je nekoliko lažje, ko se ustrašim svoje prazne glave, saj se tako vendar dela večino stvari pri nas, “mnogo besed in malo okusa”, veliko praznino, votlost čutim vsepovsod, kamor se obrnem, nikjer nobene vsebine, prazne besede od danes do jutri, nobene “močne hrane”, iz katere bi človek rasel. Težko se na kaj oprem, težko iz česa živim, tako prazno je vse skupaj. Naš svet je en sam lačen berač, katerega srca nima kaj napolniti. Otroci, ki nimajo staršev, mladi, ki nimajo izzivov, starši, ki nimajo časa, starci, ki nimajo spoštovanja.
Bojim se takega sveta, bojim se, kaj bo stopilo v to našo tako na široko zevajočo praznino. Lačen človek namreč poje vse, kar mu daš v roko, vse, tudi smeti pogoltne, da le za silo poteši svojo potrebo, četudi je potem še bolj lačen. V takšnem začaranem krogu se vrti naš svet, ki vidi v teh kratkoročnih rešitvah svoje preživetje. In je hudo, ker nihče nima vizije, kam in kako hodimo, kam želimo priti, kdo postati, samo iz roke v usta se živi, samo od zasilnih potez, te pa so za človeško življenje smeti, zastrupljajo nas.
In ko se človek hrani s smetmi, počasi smet postane tudi sam, samo poglejte, na kakšnem nizki ravni se je znašla naša kultura, ne govorim samo o umetnosti – ta že dolgo zrcali v svet našo brezidejnost in praznoto – o tisti kulturi, ki se dogaja med nami, govorim: kje je nežnost, kje vljudnost, kje je še kaj od gentlemanstva, kje pogumni vitezi, ki bi se pred čim ustavili, ki bi se borili za kaj svetega. Ko polnimo svoja srca s smetmi, sčasoma tudi sami postajamo smet. Če v tebi ni prostora za nič svetega, tudi sam ne moreš postati svet. Lahko si samo smet. In potem beračiš, namesto da bi se boril. In potem dobiš, kar dobiš.
To bo menda cena našega udobnega časa, ta praznota, ki pravzaprav nezadržno ustvarja težke čase. »Težki časi ustvarijo močne može, močni možje ustvarijo dobre čase, dobri časi rodijo šibke može, šibki možje ustvarijo težke čase,« (G. Michael Hopf).
Vedno sem mislil, da se dà takšne hude čase najbolje premagati z resnim in treznim razmislekom, toda ta velikokrat rodi samo nezadovoljstvo in zagrenjenost spričo vsega, kar se dogaja. Fatalizem. Toda ta ne napolni praznine, kvečjemu jo še bolj izprazni in pomete pajčevine pod stropom. Na smrt bolni ljudje pa me učijo, da se človek veliko bolj spreminja in bolje zdravi s “humorjem” kakor s pretirano (nekateri ji – kako povedno – pravijo tudi “krščanska”) resnostjo. Zato bi kazalo, da se pričnemo lastnim zablodam smejati. Komedija je, kakor pravi Charlie Chaplin, samo življenje, ki ga gledaš z distance, tragedija, ki smo ji pustili nekaj časa. In veselje, ej, morda je to tisto, kar bi našo preresno ukvarjanje s samim seboj postavilo na povsem drugačne tirnice. Morda bi praznina v naših glavah dobila drugačen prizvok: kot nekaj nepopolnega, ki potrebuje poseg z neba. In ga bo tudi dobila. »Blagor ubogim v duhu,« (Mt 5,3).
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2022), 3.