SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Kako vzgojiti nesrečnega otroka?
Če želimo, da bo otrok nesrečen, nezadovoljen s sabo in življenjem, nezainteresiran in v svojem življenju ne bo videl smisla, ga je treba razvajati in mu kupovati čim več stvari. Učinkovitost se še poveča, če mu kupujemo čim dražje stvari, uveljavljenih in priznanih znamk, ki dodatno poudarjajo osebnostni status.
S tem ko otroku in mladostniku vse kupujemo, ima to na razvojno-psihološki ravni zanj izredno negativen učinek. Na ta način v njem zatiramo občutek hrepenenja, želje, truda, napredka in razvoja. Danes smo skorajda obsedeni s kupovanjem in nudenjem vsega, kar si otrok/mladostnik zaželi. In to takoj. Določeni starši so že tako “usposobljeni”, da znajo nekatere otrokove želje zadovoljiti, še preden se v otroku sploh prebudijo in še preden jih sam zazna.
Vse to nakupovanje, še posebej priznanih blagovnih znamk, je pravzaprav simptom nečesa drugega.
- »Ne kar naredimo za otroke, ampak kar smo jih naučili, da znajo narediti sami, je ključno, da bodo naši otroci v življenju uspešni.« (Ann Landers)
Posledice so trajne in imajo pomemben vpliv na kakovost življenja. Nekdo, ki dobi vse, kar si zaželi, sčasoma izgubi veselje do vsega tega, kar dobi. Ker se mu za to ni bilo treba potruditi in v to ni vložil nič svojega časa in energije, tega posledično tudi ne ceni. Otroka vzgajamo, da ne ceni in ne spoštuje tistega, kar dobiva. Še več, tudi ne spoštuje in ceni tistih, ki mu to dajejo in kupujejo. V glavnem so to starši. Obenem otrokom s tem sporočajo, kaj je v življenju res pomembno in kaj zares šteje. To seveda niso izkušnje, skupna doživetja, trud in delo, ljudje in odnosi, ampak stvari. Pomeni, da v življenju ne gre za “biti”, ampak za “imeti”.
V življenju je zelo pomembno, da človek napreduje, raste, se razvija, si zastavlja vedno nove cilje. Ko te cilje dosega, je notranje “poplačan”. V sebi čuti notranje zadovoljstvo, doživlja zadoščenje in vrednoti osebne zasluge. Tako se razvija zdrava samopodoba in samozavest. Pohvale in ponos brez vsebine, brez razloga, pa vodijo v narcisizem ter egoizem.
Za rast in razvoj je potrebna motivacija, ki je eden pomembnejših elementov vzgoje. Če študij in delo ne predstavljata vrednote, bo vse zaman. Če se otroku med odraščanjem ni treba nič truditi, če mladostnik dobi servirano vse, kar si zaželi, če počitnice minejo brez počitniškega dela in poletje pomeni neomejen dostop do vseh možnih zaslonov, se na nezavedni ravni vedno bolj vzpostavlja notranja drža apatije in nezainteresiranosti. Češ, zakaj bi se pa trudil, če pa tako ali tako vse dobim. Ne glede na moj “vložek” je rezultat vedno enak – za nič nisem prikrajšan in vse imam. Včasih so šli študirat tisti dijaki, ki so izkazovali nadpovprečne intelektualne sposobnosti. Študija niso zaključili samo tisti, ki so bili nadarjeni, ampak predvsem tisti, ki so imeli razvite delovne navade. Danes gredo študirat praktično vsi. Zaradi večletnih zniževanj zahtevnostne stopnje danes diplomiranje na fakulteti ne predstavlja previsoke ovire. Vendar kljub temu nekateri v sebi ne najdejo odgovora, zakaj naj se potrudijo, zakaj naj pridno študirajo – če pa tako že vse imajo. Pogosto mladi nimajo realne predstave, da visokošolska izobrazba predstavlja okno v svet, da na fakulteti ne dobiš samo strokovnega znanja, ampak fakulteta na tebi pusti pečat tudi na osebnostni ravni. Otrok, ki se mu v življenju za nič ni bilo treba potruditi, ki ni razvijal delovnih navad, ki mu za nič ni bilo treba prevzeti odgovornosti in ni razvijal vztrajnosti, bo verjetno vse življenje nesrečen. Seveda bodo za to njegovo nesrečo vedno krivi drugi.
S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 10 (2022), 13.
