Nujnost prenove vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji

Pred letom sem se intenzivno ukvarjal z izdajo monografije Holistični pristop na področju vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja. Monografija obsega 16 poglavij različnih avtorjev s področij vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja. Gre za tri področja, ki so v slovenskem prostoru izredno problematična, podhranjena ter sistemsko zanemarjena. Vedno več je duševnih stisk in duševnih bolezni. Vse več mladih toži o občutkih nesmiselnosti, anksioznosti, depresiji, vedenjskih težavah, pomanjkanju volje in motivacije ter občutjih notranje praznine življenja. Ogromno je samodestruktivnega vedenja, bulimije nervoze, anoreksije nervoze, samomorilnih misli, poskusov samomorov in samopoškodovanja. Imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni, kar je postalo družbeno povsem sprejemljivo in celo normalno. Vsi, ki smo vpeti v vzgojno-izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji, že desetletja vemo, da je potreben temeljite in celovite prenove. Ukrepanje ni več stvar dobre volje (politične ali kakšne druge), ampak je v tem trenutku nuja.
Monografija je zaradi časa in situacije, v kateri se na omenjenih področjih nahaja Republika Slovenija, izredno relevantna in aktualna. Pripravljena je v luči holističnega pristopa, ki ga UNESCO in Evropska komisija promovirata in spodbujata že desetletja. Obenem pa monografija tudi razkriva, kaj holistični pristop sploh je. Danes je to pogosto modernistična fraza, s katero se skuša okrasiti že skoraj vsak projekt, dejavnost ali pristop, zato je potrebno, da smo ob tem še posebej previdni. Tovrstno znanstveno ali strokovno zavajanje ima pogosto za posledico, da z mamljivimi frazami in obljubljenimi rešitvami zapademo v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Znanstvena monografija povezuje tri med seboj dopolnjujoča področja, ki v samem temelju zaznamujejo družbo in njeno prihodnost: vzgojo, izobraževanje in duševno zdravje. Skupni in širši cilj, ki smo ga med pripravo monografije zasledovali, je: celoten vzgojno-izobraževalni proces bi moral iti in se razvijati v smeri celovitega razvoja, v smeri razvijanja otrokove avtonomije, identitete, samostojnosti in osebne odgovornosti, ki predstavljajo temeljna področja, ki označujejo osebnostno integriteto in pripravljenost na življenje. To je možno samo v okviru holističnega pristopa, ki otroka ne dojema zgolj kot kognitivno/racionalno bitje, ampak kot nedeljivo celoto telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Cilj vzgoje in celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa bi moral biti: celovito delujoča, integrirana, osmišljena in zadovoljna oseba – v skladu s trenutnimi razvojnimi značilnostmi.
Ob že omenjeni vsebini, ki jo znanstvena monografija zajema, velja izpostaviti poseben dodatek, s katerim se zaključuje prvo poglavje: Predlog strateškega načrta prenove vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Gre za zasnovano strategijo, utemeljeno na holističnem pristopu, za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Strategija vsebuje 12 strateških ciljev, ki obenem predstavljajo vizijo, načrt in vsebino celovite prenove. Strategija v samem jedru zajema strateška priporočila in usmeritve UNESCA ter Evropske komisije. Vzgojno-izobraževalni sistem in prenova le-tega bi morala v svojem celotnem procesu slediti smernicam in posameznim holističnim ciljem, če želi uresničiti temeljni namen celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa, ki je v celovitosti osebe. Če prenova ne bo celovita in ne bo upoštevala holističnega pristopa, kot to spodbujata in svetujeta UNESCO ter Evropska komisija, se bomo ponovno ujeli v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Srčno upam, da bo Ministrstvo prepoznalo pomembnost in resnost strateških priporočil in usmeritev UNESCA ter Evropske komisije, ki so v celoti zajete in zbrane v tem strateškem načrtu. Ministrstvu oz. državi smo na ta način, z že opravljenim delom, privarčevali kar nekaj denarja, časa in energije. Mislim, da smo v RS na točki, ko se je resnično treba povezovati, delati in skupaj graditi boljšo prihodnost.
Vsebino in sporočilnost znanstvene monografije več kot odlično povzema Bosmans: »Vzgajati ne pomeni zgolj razvijati razum, marveč oblikovati celotnega človeka, tudi njegovo srce in njegov značaj. Vzgajati pomeni iz roda v rod prenašati duhovne vrednote, ki dajejo življenju vsebino in smisel. Tega pa ne moremo doseči le z besedami, marveč predvsem tako, da te besede udejanjimo v lastnem življenju, v svoji človeški drži. Vzgoja je skupna naloga staršev, šol, univerz, tiska, radia, televizije in javnega mnenja. To je velika odgovornost.«

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 13.