Neznosna lahkost bivanja

Misliti s svojo glavo je nevarno, zato ne razmišljajte preveč. Kupujte, kar kupujejo vsi, oblačite se, kakor se oblačijo vsi, kimajte, čemur kimajo vsi, verjemite, kar verjamejo vsi, nikar ne dvomite. Ohranite si zdravje in ne razmišljajte. Pozabljajte, da so vas pretentali. Ne vznemirjajte se, če nekaj ni logično. Izognili se boste neprespanim nočem, izognili čiru na želodcu, izognili toliko nesmiselnim prepirom, bolje je imeti mir v hiši kot prav. Pa kaj, če ne morete razumeti, kako je mogoče, da v času razcveta medicine zaman čakamo na zdravnika, pa kaj, če očitno preplačujete hrano in elektriko, pa kaj, če zaradi varčevanja v službi zmrzujete pri 18 stopinjah, medtem ko se na novoletni večer v ognjemetnem razkošju kurijo milijoni. Bolje je imeti mir v hiši kot prav.
Misliti s svojo glavo je nevarno. Povsem lahko bi se zgodilo, da bi ob tem ugotovili, kako zelo ste se o čem motili, povsem lahko, da bi se vam ob tem svet sesul v prah. Naporno je spoznati, da se o čem motiš, lažje si je lagati. Potem ni treba tistega mučnega iskanja, tehtanja, precejanja, ni treba na novo postavljati sveta, ni treba trpeti ob svojih grehih, ni treba spreobrnjenja, ni treba drugim postati nebodigatreba, ker je vsakdo, ki razmišlja, ki dvomi o sebi in svetu, ki mu ni dovolj neznosna lahkost bivanja, ki hoče iti in delati prav, pa četudi je to v nasprotju z mnenjem večine, vedno znova trn v peti ljudem. Ker naenkrat postaneš nekdo, ki vzbuja slabo vest, ko se upira toku, ki ga zato zasipajo odpadle veje, kakor je na našem mostu čez Vipavo ob vsakem malo večjem dežju. Ljudje verjamemo v to, kar je lažje in udobneje, vedno, in kdor boža proti dlaki, se mu ne piše nič dobrega. Zato ne razmišljamo. Misliti s svojo glavo je nevarno.
Gledal sem dokumentarec o Mussoliniju, tem klovnu, ki bi se mu morali vsi smejati, pa so mu vsi ploskali, z navdušenjem vzklikali njegovo ime, njemu, ki je poslal v smrt toliko in toliko ljudi. Razmišljal sem, kako je mogoče, da se takemu nizkotnemu človeku nihče ni postavil po robu. Kako je mogoče, da je s široko podporo svojega ljudstva delal, kar se mu je zahotelo, kako je ustrahoval ljudi, jih klal na ulicah, jim dajal piti ricinovo olje, pa so mu ob vsem tem še vedno ploskali? Ne boste mi rekli, da za to ni vedel nihče, sploh ne takrat, ko je to postalo nekaj »normalnega«. Kako je torej mogoče, da zlo postane nekaj normalnega, celo nekaj upravičenega, celo nekaj zaželenega?
Tako, da nihče ne razmišlja. Da vsak samo verjame in uboga. Da pozabi preteklost in miži pred prihodnostjo. Samo tako.
Ljudje smo se navadili udobja, prav potiho in na skrivaj so nam ga privzgojili, da zdaj podzavestno izbiramo, kar je lažje. »Zlo zmaguje, kadar dobri ljudje ne storijo ničesar« (T. Jefferson). Vendar pa ne obupujem. Celo danes gledamo filme o ljudeh, ki med drugo svetovno vojno niso ubogali sveta, temveč lastno vest. In vsi ti ljudje so veliko brali.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2023), 3.