Čut za drugega

Ko smo na katehetskem sestanku pretresali, katero vzgojno usmeritev postaviti v letošnji post, je kar samo od sebe vzniknilo težko spoznanje, kako zelo individualistično so usmerjeni že naši otroci. Morda so tudi zato tako zelo zaprti in nesposobni pogovora, kakor da drugih, ne samo da jih sploh ne opazijo, temveč da jih niti ne potrebujejo več. Ker jih pač res ne. Saj imajo dovolj hrane, pijače, oblek, da jih kar naprej pozabljajo v učilnicah, dovolj denarja, dovolj zabave na telefonu, da ne potrebujejo drugih. Dovolj so si.
Vedno trdim, da so otroci in mladi samo ogledalo našega časa. Torej so ogledalo nas, odraslih, ki beremo te vrstice, ki se zgražamo nad stanjem naših otrok. Mi smo postali tako zelo samozadostni, da to nezavedno učimo tudi svoje otroke: živeti (kolikor se le da) brez drugega. Manj težav je tako; drugega namreč razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je pač zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega. Vsekakor je vedno treba ceniti pomembnost in vrednost posameznika, težava pa je, ko začne prav ta posameznik svojo vrednost graditi na ekskluzivnosti. Torej začne svojo pomembnost dojemati, kakor da je ves svet namenjen samo temu, da mu služi, da mu izpolnjuje želje. Tak človek je zato človek pravic. Vse mu pripada. Tako postaja lastniški in vase zagledani jaz, ki je naši družbi prinesel svet brez dolžnosti, torej brez čuta za drugega. Našemu svetu je torej prinesel – kakor pravi deklaracija o človekovih dolžnostih – politiko brez načel, trgovino brez morale, bogastvo brez dela, izobrazbo brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo ter željo po uspehu brez truda in odpovedi.
Samo še na pogrebih, tistih res težkih, kakršni so pogrebi mladih ljudi (starih tako nihče več ne pogreša), morda samo še tam se spomnimo, da je brez drugega hudo, prazno, težko. Šele takrat morda vidimo, opazimo in začutimo drugega kot del samega sebe. Kot naš bistveni del, zaradi katerega smo taki, kakršni smo; iz drugih smo zrasli, na račun drugih živimo (posebej revnejših), na njihovih koreninah smo vzbrsteli, vanje smo vsajeni.
Na enem takem pogrebu sem bil v prejšnjih dneh. Mojo ljubo nekdanjo učenko smo pokopali, prijateljico, res zlatega človeka. Na njenem grobu ji je oče prebral zgodbo o ovčki Mili, prav takšni ovčki, kot je bila ona, o prijazni ovčki, ki je svojo mehko volno podarila ptičku, jazbecu, zajcu, da jih pozimi ne bi zeblo. Prav ob prihodu zime je Mili ostala povsem gola in ne ptiček ne jazbec ne zajec ji niso mogli pomagati. A ji je na pomoč priskočila prijazna žena in ji iz ostankov domače volne spletla pulover, ki pa ga je Mili spet začela deliti, nitko za nitko … Kot da se ni ničesar naučila, razen tega, da je treba za drugega vedno poskrbeti, če le lahko. Ker ne bomo ničesar izgubili, ker ne bo nihče nič na slabšem, če bo le vsakdo poskrbel za drugega.
Zdi se, da bomo iz tega časa preizkušenj in negotovosti zlezli le tako, da bomo v sebi in otrocih spet začeli vzgajati čut za drugega.v

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2023), 3.