Sistemska vzgoja za agresivno vedenje otrok in mladostnikov

(zapis ob pretepanju celjske sedmošolke v začetku aprila)  (...) V resnici je to samo majhen košček mozaika agresivnosti naših otrok in mladostnikov, majhen vrh ledene gore – vsakodnevna brutalna agresivnost pa počiva pod na videz mirno gladino, pred katero si javnost, stroka in politika že leta zatiska oči.
Zanimiv psihološki pojav se je zelo nazorno prikazal na tem primeru: da ko po naključju tovrstni dogodek pride v javnost (v resnici je teh primerov ogromno in se dogajajo vsak dan, vendar niso posneti in niso podane prijave pristojnim službam, institucije molčijo, mediji ne poročajo, pedagoški delavci ne dajejo prijav, žrtve in starši prav tako ne), celotna javnost, laična in strokovna, zavzame držo zgroženosti in šokiranosti. Čeprav vsi vemo, da je tovrstnega najstniškega nasilja ogromno. Z leti pa vedno bolj narašča in je vedno bolj brutalno. Verjetno je družbi, stroki in posamezniku lažje, če nek dogodek na ta način javno osami in nanj odreagira, kot da je to nekaj resnično nenavadnega, nevsakdanjega, groznega in nesprejemljivega. Za podobo zgroženosti in šokiranosti si namreč na nezavedni ravni »dopovedujemo« in zatiskamo oči pred kruto realnostjo, da je to pravzaprav nekaj vsakodnevnega v svetu mladih ljudi, otrok, ki so komajda začeli stopati po poti življenja. Ko človek nečesa ne zna razumsko razložiti in pojasniti, si zgradi psihološki obrambni mehanizem, da lažje prenese kruto realnost. Človeka res navdajo občutki groze, kako je mogoče, da so mlade punce, v cvetu mladosti, prispodoba nedolžnosti, brezskrbnosti, veselja, lepote in nežnosti, zmožne nekaj tako krutega in zlega.
Zakaj se ne gre čuditi vsej tej brutalni agresiji, ki se med mladimi razrašča kot virus zla? Ker je to pravzaprav logična posledica sistemsko vpeljane permisivne vzgoje. Šola in vrtec sta v Republiki Sloveniji povsem izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Pod pritiski permisivne paradigme v vzgojno-izobraževalnem sistemu in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, je pedagoški delavec strokovno in osebnostno degradiran, odvzeta mu je avtoriteta, avtonomija in pedagoško dostojanstvo. Ravnatelji in pedagoški delavci so pogosto v podrejenem položaju do lokalne oblasti, župana, staršev ali trenutne politike – torej merilo delovanja in razvoja vsekakor ni stroka in profesionalnost. Zaradi tega in zaradi zgrešenega vzgojno-izobraževalnega sistema ter njegovih smernic se je tudi povsem izgubilo vzgojno poslanstvo šole in vrtca. Vzgoja je tako postala samo še nekakšen privesek izobraževalnega procesa oz. je povsem izrinjena, kar je velik strokovni zdrs. Brez ustrezne strokovne avtonomije tudi avtoritete ni. Jedro problematike pa je prav to – odpoved in sistemski razkroj pozitivnih/moralnih avtoritet ter razkroj temeljnih vrednot družbe in posameznika. To pa praviloma vedno vodi v anarhijo.
Vzgoja se začne doma in šola ali vrtec sta samo podaljška domače vzgoje. Ključno vlogo ima družina in vzgoja doma. Vendar je prav ta vzgoja v največji meri odpovedala. Vzgoja za samostojnost, odgovornost, vzgojna doslednost, postavljanje meja, vzgoja za vrednote, empatija, skrb za drugega, spoštovanje dostojanstva drugega, delovne navade, vztrajnost, vzgoja za smisel ipd. – to so besede, ki so v sodobnem času, ki je povsem okužen s sistemsko vpeljano permisivnostjo, tujke. Škoda se meri generacijsko.
Dokler bomo otroke prepuščali same sebi in zaslonom, dokler jih bomo vzgojno zanemarjali, dokler jim ne bomo pokazali in dokazali resnične ljubezni, lepote in smisla življenja ter novega znanja, bodo svoje življenje doživljali kot prazno, nesmiselno, absurdno. V njih se bo še naprej nabirala zamera, jeza, zagrenjenost in agresija. Mehanizem agresije in zla pa je vedno v tem, da se nekje, in v čim večji meri, manifestira.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.