Kakršna družba, takšna vzgoja – in obratno

V zadnjih tednih veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.

Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.

Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.

Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.