Tlak Trga republike

V zadnjem času smo imeli že precej protestov, trume so se zbirale in vozile mimo parlamenta, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih, levih in desnih, črnih in rdečih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to dogajanje, vsaka ljubezen se gradi tako, vsak odnos. Ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni, bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinska beseda »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, da povemo drugače. Tako lepo in skrbno so položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni. Razen če …
Razen če protestiramo samo zase. Nisem dobro gledal, kdo se je teh zborovanj udeležil, toda če bi šlo res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali tam stati vsi ljudje, ne samo tisti (ali sploh ne tisti), ki jim je nek protest v korist. Pravičnost in ljubezen sta pač nekaj, kar zadeva nas vse, celotno družbo, ker smo drug z drugim prepleteni, drug poleg drugega položeni v tlak na Trgu republike. Saj vem, da sem idealist. Bodimo realni: kdo le bi se vendar tja odpravil zmrzovat na deževen dan, če ne bi šlo za njegovo korist? Toda treba je reči in treba se je spomniti, da gre pri protestih za nekaj zelo pomembnega: s tem, da sem tam, povem, da mi je za nekoga mar. Ni mi vseeno. Nekoga brusim na njih, ne politikov ne nasprotnikov; ne, pravičnost brusim, to, da bo drugemu ob meni prijetno, da bo dihal, kakor diha svoboden in dostojanstva vreden človek. Zato gremo na proteste, da s tem izkažemo ljubezen do vseh ljudi, ker nas to vse zadeva. Tako ljubim domovino.
Kajti domovina smo ljudje na tem svetem kosu zemlje, sosedje, bližnji in daljni, in vsi vdelani v tlak Trga republike. Na njem smo tistega daljnega dne zapeli neko pesem, ki jo ponavljamo kar naprej, ob zmagah in porazih, »da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«. In moramo misliti resno; brusiti se, ne z nasiljem, ampak z resnico, ne z udarci, temveč z zdravljenjem ran, s pravičnostjo in ljubeznijo, da se izbrusimo do človeškosti v nas. Da bo tako ta tlak res podlaga novim in novim generacijam Slovenk in Slovencev, da bi skupaj hodili, peli himno, se veselili in jokali, protestirali in se upirali, ne da bi se ob tem spotikali in padali in krvaveli.
In za brušenje je treba ljubezni. Ljubezni vztrajanja in vračanja, ko smo se enkrat v jezi in ranjenosti obrnili stran; ljubezni, ki je odločitev in nič drugega, odločitev, da ostanem in da se bom pustil brusiti, (po)trpeti, vedno znova začeti, tudi ko sem utrujen. Res, nič romantičnega, nič instagramskega, le trda in neizprosna resničnost, ki jo je treba živeti drug z drugim, ker nas je Bog ustvaril za sosede, za mejake, ne za vrage, za ljudi, vsakega s svojim srcem, vsakega s svojo težko rano v sebi.
Domovino ljubimo, ko postanemo drug drugemu sosedje.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 6 (2023), 3.