Potrebujemo veliko lepote

Tam nad pripeko v dolini, tam nad avtocestami, nabasanimi s tisoč in enim ravno toliko nabasanim avtomobilom, je nek nov svet. Samo vlak se sliši iz doline, drugega nič, vse ostalo je majhno, drobno in nepomembno. Majhne zgodbe se dogajajo okoli tebe, čebela, mravlja, hrošč, vse tako preprosto in nezapleteno. Majhno kot ti, ki s težavo nosiš svoje majhne zgodbe, se trudiš z njimi po poti na vrh. Le nebo je veliko, prostrano se boči nad redkimi in počasnimi pohodniki. Ti zrejo kvišku, oprezujejo, ali bo usmiljeno ali ne, kdo bo zmagal v tem tihem boju, sonce ali oblaki. V tišini se vsakdo prime za naramnice in potem spet prične s trudnim korakom, naj bo dež ali sonce. Tam gori se vsakdo trudi, zato se vsakogar pozdravi. Zato se z vsakomer ravna spoštljivo, vsakdo se trudi. Vsakdo se trudi.
Saj se trudi tudi spodaj, a v dolini se to težko opazi. Tam so drugačni vatli, tam so drugačne smernice, kaj je dobro in kaj slabo, kjer se merijo delnice in dobivajo tekme, kjer se poti delajo zato, da se jih dokonča čimprej. Tam se ne razume, da je vsak trud pomemben, tudi tisti, ki je neuspešen, da vsak trud nekaj ustvari, nekaj spremeni, tudi če se moraš ustaviti tik pod vrhom – tudi to je trud, tudi velika žrtev – tudi če se na vrhu zazreš v zaveso oblakov. Ljubezen je napor, od katere včasih ni sadov, toda samo, če si slep za to. V tebi se nekaj zlomi, v tebi se nekaj premakne in nazaj v dolino prideš drugačen. Tudi za idejo, da boš poskusil še in zopet in znova. In se boš potrudil, ne zaradi uspehov, zaradi ljubezni.
Jaz moram v gore. Da bi razumel vrednost svojega truda. Da bi razumel, da vsak trud nekam pripelje. Da bi razumel, da se brez njega nič ne zgodi, da je vse prazno in nepomembno, da je vse negibno in trdo in ubogo. In da bi razumel druge, ki se trudijo, tiste, ki me prehitijo, tiste, ki jih prehitim, tiste, ki jih srečam, ko se že vračajo; zgodaj so vstali, zgodaj se morajo vrniti. Da bi se okrepčal, če sem žejen in onemogel, da bi dal drugim piti, če to potrebujejo. Ne ker si to zaslužijo, ker to potrebujejo. Da bi se naučil spet ljubiti in pustiti se biti ljubljen.
Tam sem tako zelo spet človek, zato moram v gore. Ne le po razglede in mir, ne le po tišino, ne le po samozavest, česa sem sposoben. Tam grem po svojo počasnost, po svojo omejeno moč, po pozabljeno odkritje, da sem samo človek – in da je to tako zelo lepo biti, ker se tam spomnim, da sem tako zelo obdarovan. Da si delim korak z nekom, ki me bo počakal, ko ne bom zmogel, s katerim bova preživela pripeko in nevihto, si delila tiho občudovanje, s katerim bova samo v tišini vedela, kako nekaj velikega je nekaj tako majhnega kakor košček kruha ali požirek vode.
»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31). Tam se namreč človek spremeni. Postane človeški, ko se spet nekoliko odpočije in napolni z lepoto. In tako zelo v našem času potrebujemo spočitih, nenaveličanih, občudujočih ljudi, ki so potem sposobni potruditi se z drugimi, ki so sposobni v njih videti lepoto, tako podobno kakor tisto v cvetu ob poti ali v tihem pišu ob zahajanju sonca. Bolj kakor gospodarske rasti potrebujemo rasti v odnosih. In zanje je potrebno veliko lepote, zunaj in znotraj nas.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2023), 3.