Kraljevo znamenje blaženega škofa Slomška

Naš blaženi pastir prihodnosti – Slomšek (kot ga je v orisu njegovega življenja imenoval Alojz Rebula) je besedilo pesmi Kraljevo znam'nje križ stoji prvič objavil v Zgodnji danici leta 1858. Pesem je pripravil za ljudski misijon, ki so ga imeli v župniji. Slomšek, ki je kot duhovnik in škof veliko premišljeval Jezusovo trpljenje, križev pot, smrt, vstajenje in poveličanje, je spoznal v križu nebeški ključ, ki nam bo odprl pot v večno domovino – nebesa. Poti v nebeško kraljestvo ne bomo zgrešili, če bomo Jezusa ponižno častili in mu ostali do konca zvesti. Križ je bil za Slomška izvoljeno drevo, oblito z Jezusovo krvjo, ki je nosilo Jezusovo telo.
V četrti kitici se je spomnil na Jezusove besede iz Matejevega evangelija: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam« (Mt 11,28.29). Kadar trpimo in nosimo težak križ, pojdimo k Jezusu. On nam bo olajšal težo križa in nam bo podaril mir v duši, kar je njegov največji dar.
Z Jezusom, ki je na križu solidaren z našim trpljenjem, bomo lažje premagali vse skušnjave, prenesli vse težave življenja in se rešili nevarnih sovražnikov, ki bi radi pogubili naše duše (5. kitica).
Starost, bolezen, trpljenje, križ in smrt so besede, ki bi jih današnji človek rad izločil iz slovarja svojega vsakdanjega govorjenja in življenja. Do podrobnosti izdelani aparati, stroji in računalniki so res človeku olajšali nalogo, ki jo je zapisal Stvarnik v človeško naravo, da si namreč podvrže zemljo in ji zagospoduje. Seveda nam zaradi koristnih izumov bolečina, trpljenje in križ ne bi smeli biti nespamet, kakor je bila nekaterim Korinčanom, ki jim je apostol Pavel »prišel oznanjat Kristusa – ne z visokostjo besede, temveč z močjo Duha, da njihova vera ne bi slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (prim. 1 Kor 2,4.5).
Ob Slomškovi pesmi se lahko ozremo v svoje življenje in se vprašamo: Ali nam križ resnično pomeni kraljevo znamenje odrešenja ali pa je tudi nam znamenje nespameti in pohujšanja? Ne pozabimo na večno žive besede apostola Pavla, ki jih je povedal vernikom v Korintu: »Sklenil sem bil namreč nič drugega ne videti med vami kot Jezusa Kristusa, in to križanega … Moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v skazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči« (prim 1 Kor 2,2-5).
Edith Stein, ki je kot karmeličanska redovnica umrla mučeniške smrti 9. avgusta 1942 v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, se je povsem oklenila Jezusa na križu. Iz taborišča je pisala v Karmel: »Z vsem sem zadovoljna. Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa temeljito čutimo. O tem sem bila od prvega trenutka prepričana. Zato sem z vsem srcem vzklikala: Pozdravljen križ, edino upanje!«
Sestra Benedikta (njeno redovno ime) je v taborišču smrti popolnoma pozabljala na svoje trpljenje. Mislila je le na trpljenje drugih. Med ujetniki je vzbujala veliko pozornost zaradi svojega globokega miru. Kot redovnica je bila med ženami kot angel miru. Tolažila jih je in jim pomagala, kjerkoli je mogla. Ves čas, ko je bila v taborišču, je izkazovala dela ljubezni. Na vprašanje: »Kaj boste zdaj delali?« je odgovorila: »Doslej sem molila in delala. Odslej bom delala in molila« (prim. Elisabeth Kawa, Edith Stein za Kristusom do Auschwitza, str. 55,56).
Ali ni končno vse naše krščansko življenje vtkano v znamenje križa? Zakramenti – ta čudovita Božja znamenja, ki nas spremljajo od rojstva do smrti, naše molitve in vsako bogoslužje se začenja in končuje z znamenjem našega odrešenja – s križem.
Celo ob smrtni uri, na smrtni postelji je križ naš veliki prijatelj. Križani Jezus nam daje upanje, da za trpljenjem, križem in smrtjo ni vsega konec, ni izničenja, temveč pot, ki vodi v nebeško domovino.
Velik poznavalec Slomškovega življenja in dela, upokojeni mariborski škof dr. Franc Kramberger, je ob odkritju spomenika škofu Slomšku med drugim zapisal: »Pri Slomšku vse raste iz vere v Boga, iz evangelija, iz Božje poklicanosti vsakega človeka. Danes stojimo na razvalinah nekega sveta, ki je hotel pokopati Boga, Cerkev in vse, kar je svetega, a je sam padel v jamo. Stoječi na teh ruševinah lahko izmerimo ne samo Slomškovo veličino, njegovo kristalno slovenskost in junaško krščanstvo, marveč tudi njegovo aktualnost za našo sedanjost in prihodnost.«
Po zgledu škofa Slomška se tudi mi oklenimo žive vere in ljube materne besede. Če nam bo vera postala luč in materni jezik ključ do zveličavne narodove omike, bomo v blagoslov in ne v prekletstvo naše domovine Slovenije!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 9 (2023), 84.