Vzgojna zanemarjenost otrok – na sodoben način

Še ne tako dolgo nazaj je v splošnem veljalo, da so vzgojno zanemarjeni otroci tisti, ki prihajajo iz finančno in socialno podhranjenih družin. Iz družin, kjer je navzoč alkohol, nasilje, zapostavljanje ter takšne ali drugačne zlorabe. Ne samo da jim starši niso kupovali najmodernejših oblek, ampak se je revščina videla že na daleč. Ti otroci so bili pogosto že na pogled videti zanemarjeni tudi s higienskega vidika. Po vaseh in manjših mestih so za to stanje vedeli praktično vsi, tudi njihovi sošolci in ostali otroci iz okoliša, ki so znali biti včasih do teh otrok prav kruti. Njihov pogled je pogosto izžareval mešanico jeze, prizadetosti, krivičnosti in žalosti. Vedeli so, da so »drugačni« od drugih in tudi drugi otroci so vedeli, da so ti otroci »drugačni« od njih. Zelo pogosto so bili stigmatizirani. To se je poznalo na šolskih izletih, v odnosih, pri igri, v razredu, povsod. Trpeči otrok je prav gotovo najkrivičnejša stvar na svetu. Tudi Dostojevskega je trpljenje nedolžnih otrok preganjalo domala celo življenje. Celo ta genij genijev ni našel povsem zadovoljivega odgovora – zakaj so na tem svetu potrebne solze nedolžnega otroka?

Sodobna vzgojna zanemarjenost
Takrat se ni dovolj govorilo, še manj naredilo na področju zanemarjenosti otrok, in tudi danes se ne. Odnos družbe in stroke je ostal praktično enak. Spremenila se je edino vrsta zanemarjenosti. V čem je torej ta »sodobna vzgojna zanemarjenost«, ki se nekoliko nenavadno sliši?
Najkrajša definicija vzgojne zanemarjenosti bi bila, da je vzgojno zanemarjen otrok tisti, ki se ga ne vzgaja. Torej: tistega, ki se ga ne vzgaja – se ga zanemarja. Rešitev rebusa je na dlani: Permisivno usmerjena stroka in permisivni vzgojno-izobraževalni sistem je ponudil »strokovno« podlago za vzgojno zanemarjanje otrok. Vzgoja, ki v svojem jedru otroka ne vzgaja v smeri prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in delovanje, je vzgoja zanemarjanja. Vzgoja, kjer se v temelju ne gradi otrokova samostojnost in njegova lastna, individualna identiteta, je prav tako vzgoja zanemarjanja. Na tem mestu je potrebno omeniti, da to ni izziv najstniških let, kot je bilo včasih, ampak je to težava prvih mesecev ali let otrokovega življenja, ki pa vpliva na otrokovo celotno življenje in vse njegove odnose v prihodnosti. Čim daljše dojenje – tudi do tretjega ali četrtega leta – je še danes nekaj modernega in mnoge mame sebe razumejo, kot da so sodobne, ljubeče in skrbne zaradi tega, da so »in«. Vendar tudi »stroka«, ki tovrstno početje promovira, ob tem pozablja, da otrok ni samo biološko bitje. Je tudi čustveno, socialno, duševno, duhovno, intelektualno, odnosno … bitje, ki mora graditi svoj lastni notranji svet, da si lahko izgradi lastno identiteto, lastni »jaz« in se uspešno diferencira od lastne mame. Na šolah za starše pogosto vprašam, kako se imenuje postelja v spalnici staršev. Mnogi starši se začnejo pridušeno hihitati in očetje nasmejano dregajo svoje izbranke. Po nekaj minutah pridemo do tega, zakaj se ta postelja imenuje »zakonska postelja«. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, danes več ni. Mnogi želijo oziroma so že zakonsko posteljo preimenovali v »družinsko posteljo«. To je torej postelja, ki ni več namenjena zakoncema, ampak tudi otrokom.

Ne obstaja samo fizična popkovina
Ne obstaja samo fizična popkovina, ampak tudi čustvena popkovina. Fizično popkovino se prereže v porodnišnici, čustveno pa mora prerezati mama; še posebej, če ima sina. V kolikor mama tega pravočasno ne naredi, pride do nekakšnega simbiotičnega zlitja mamine in sinove identitete. Nekateri avtorji govorijo o »patološki zlitosti z materjo«. Otrok se za celovit in zdrav razvoj mora osebnostno diferencirati od lastne mame. Mora se spopasti tudi z določenimi neprijetnimi in neugodnimi čustvenimi stanji, kot je spanje v svoji postelji ali zavedanje, da mama ni štiriindvajseturni servis, ki je vedno na voljo in razpolago; da starši niso njegovi animatorji, da se je za nekatere stvari v življenju potrebno potruditi in si jih na nek način zaslužiti. Edino to je pot za izgradnjo zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Naloga mame pa je, da mu pri tem pomaga. Zato se mora nežnost, ljubeznivost, pozornost, toplina po nekaj mesecih po porodu počasi preusmerjati z otroka na moža. Tudi kasneje ne sme biti v središču maminega čustvenega življenja njen sin, ampak njen partner. Če otrok postane čustveni partner lastnega starša, premalokrat poudarjamo, da gre za čustveno zlorabo.

Ljubezen do otroka
In še ena pomembna razlika je med zanemarjenostjo včasih in danes: vzgojno zanemarjenih otrok je danes bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Ljubezen do otroka se ne kaže v tem, da mu vse dovolimo, da mu vse kupimo, da mu ne postavljamo meja, da smo vzgojno nedosledni, da otroku ni treba prevzemati odgovornosti za svoje vedenje, da starši izpolnjujejo otrokove želje in potrebe, še preden se v njem sploh prebudijo. Ljubezen do otroka prav gotovo ni v tem, da so starši njegovi »prijatelji« in ga prepuščajo zaslonom že v najzgodnejših letih. Ne, vse to so znamenja vzgojne zanemarjenosti. Starš, ki ima svojega otroka rad, ga prav gotovo ne bo zanemarjal, ampak ga bo vzgajal v smeri odgovornosti, poštenosti, skrbi za drugega, delavnosti, empatije, samostojnosti, zdrave samopodobe. Mar mu bo za otrokovo duševno zdravje in zadovoljstvo. Otrok ob sebi potrebuje osebnostno stabilne starše, ki imajo med seboj urejene in ljubeče odnose. Potrebuje starše, ki določene stvari zahtevajo, in starše, ki vedo, kdaj je potrebno postaviti mejo ter kdaj je potrebno reči »ne«. Ja, tudi to je eden izmed pomembnih izrazov ljubezni. Otrok za zdrav čustveni razvoj potrebuje odnos, zastonjsko razpoložljivost staršev – če tega ne bo prejel, bo potreboval zaslon, ki bo ta odnos nadomeščal. Vendar je to samo ponaredek resnične ljubezni. Otrok brez prave ljubezni in brez vzgoje se ne počuti varnega. Z drugimi besedami je to zanemarjen in žalosten otrok. Gotovo pa noben starš na svetu, ki ima svojega otroka resnično rad in zanj skrbi, ne želi, da bi njegov otrok bil žalosten in nesrečen.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2023), 11.