Plapolaj, večna luč pred Marijo!

»Plapolaj, plapolaj/ večna luč pred Marijo!/ Ah, v srcu je tak tesno,/ plapolaj luč pred Marijo!// Mene obdaja tema/ blodnje in zmote globoke/ in k tebi iztezam roke,/ kraljica moja!// Ah, ti moja mladost/ z grehi ponižana,/ ah, ti večna krepost,/ tolikrat križana,/ nazaj te želim!// Tu v samoti, v smrtni tihoti/ pred tabo klečim.«
Tako je najčudovitejši roži človeškega rodu, Jezusovi in naši nebeški Materi, zapel veliko prezgodaj umrli pesnik Josip Murn Aleksandrov.
V mesecu oktobru, ko ob molitvi rožnega venca premišljujemo skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja, imamo priložnost, da se zazremo v svoje življenje. Ali ni tudi v našem srcu večkrat tesno in z zaskrbljenostjo gledamo v prihodnost? Ko nas zagrnejo problemi, težave in skušnjave, nas nenadoma obda tema in blodimo v zmotah, ki nas oddaljujejo od Boga. Ali v trenutku neizogibnega trpljenja iztezamo roke k zgodnji Danici našega življenja? Ali smo pogumni mornarji in ne bomo vrgli vesla iz rok, ampak se oklenili Marije, zvezde neba. Ona nas bo obvarovala in popeljala prek razburkanega morja življenja (prim. Franc Kimovec, Zgodnja Danica).
V trpljenju in ponižanju preizkušena mladost našega najčistejšega lirika se je zatekla k Mariji, kjer je našel skrivnostni mir za svojo razbolelo dušo, ki je bila z grehi ponižana. V samoti gozdov in žitnih polj Gorenjske pod Krvavcem je zažuborelo njegovo pesniško srce, ki je bilo naveličano mestnega življenja in se je spočilo v vznožju Kamniških Alp med preprostimi kmečkimi ljudmi. Večna luč pred Marijo je osvetlila njegovo grenko in ponižano mladost.
Rodil se je 4. marca 1879 v Ljubljani kot nezakonski sin služkinje. Po svoji nesrečni materi Mariji je bil potomec stare lahovške Murnove družine (v župniji Cerklje na Gorenjskem). Kmalu po rojstvu je moral v rejo, ker ga mati služkinja ni mogla imeti pri sebi in se je nato zaposlila v Trstu. Komaj štiriletnega ga je materina znanka Polona Kalan iz Cerkelj vzela k sebi in v njenem gospodinjstvu je z manjšimi prekinitvami ostal do smrti. Z Dunaja se je kot študent moral kmalu vrniti domov. Bil je popolnoma izčrpan in onemogel. Zatekel se je v prijazno vas Zalog (kjer sem tudi sam preživel mladost). Kmečko življenje na vasi ga je osrečilo in mu pomagalo, da je ohranil zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico. Zaradi jetike pa je že pri 22 letih umrl v Ljubljani.
Ko je Murn občudoval lepoto gozdov in polj pod Krvavcem, je zložil pesem, ki opeva svetega Ambroža, zavetnika podružnične cerkve, kamor so romali Cerkljani ob hudi suši in prosili za dež:
»Visoko v gorah, sv. Ambrož,
svet varuješ nam suše,
oh, žeje večne, sv. Ambrož,
še varuj naše duše!«
(prim. Janez Močnik,
Podobe nekdanjih časov, str. 200–202).
Pesnik Murn je iz lastnega izkustva dobro vedel, da je duševna suša in žeja veliko hujša od telesne.
Duhovnik in pesnik dr. Vladimir Truhlar je v Murnovih pesmih našel veliko duhovnih misli, ki so se navdihovale v krščanski veri. V knjigi Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju je zapisal: »Pesnik Murn je tudi sredi svoje krhkosti Kristusa visoko cenil in vanj veroval. 10. julija 1899 je pisal Ivu Šorliju: Kristus je največji etik in filozof – reformator, ki je imel v sebi najčistejše božanstvo in najjasnejše cilje; človek, ki je svoj lastni materialistični jaz (in kako težko je to!) popolnoma namestil z vsem človeštvom … Moderna doba ne prepozna več tega neizmernega altruizma (nesebične ljubezni do bližnjega), rekoč, da je čakanje na Božjo pomoč škodljivo naši energiji in strah pred večno kaznijo nesmisel. Ali pa nismo mi sami po svojem boljšem delu božanski? Ali ni človek ustvarjen zato, da dobro in plemenito dela?« (prim. dr. Vladimir Truhlar, n. d., str. 66).
Pred smrtjo je pesnik svojo teto prosil: »Molit, molit!« V ljubezni do Boga in Božje Matere Marije je zaspal, spravljen z Bogom in ljudmi.
Gotovo vsakega izmed nas podobno kot pesnika Murna obdaja tema in greh, ki ponižuje naše Božje otroštvo. V mesecu oktobru najdimo čas za molitev k Mariji, kraljici rožnega venca in kraljici miru. Marija je kot pribežališče za nas grešnike velika molivka pred Bogom. Pojdimo v njeno šolo molitve in našli bomo mir za svojo dušo!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 10 (2023), 84.