Drva in razum

Čas spomladanskega čiščenja je tudi zame – čeprav nikakor ne pospravljam iz veselja – nekaj izredno osvobajajočega in zato tudi pomembnega, nekaj, kar spomladi preprosto ne sme manjkati. Ko se človek kakor pri postu reši odvečnega in zanemarjenega, ko v svoje zatohlosti spet spusti nekaj svežega zraka, je tako, kakor da bi spet na novo zaživel. Misli se mu zbistrijo, novo moč dobi, da se mu spet ljubi delati nekaj drugače, bolje, z veseljem in voljo. Razen če ne ravno takrat, ko prezračiš sobo, nekdo zakuri nesuho zelenje s svojega vrta, ki ga je pravkar obrezal in okopal, in se potem neznanski dim širi po vsem obzorju in zasmraja vse naokoli.
Saj vem, da tisti, ki to počnejo, tega zelo verjetno ne delajo nalašč. Pa sem zaradi tega vseeno jezen. Ravno tako ali pa še bolj jezen kot mnogi izmed vas, ko se takšenle dim vali iz medijev, recimo, ko se ljudem nonšalantno, brez kake debate sporoči, da ne bodo več smeli kuriti na drva. Ali pa da ne bodo več smeli poročati o verskih dogodkih. Ali pa ko se mesec dni pregovarjamo, kdo je kriv za nakup neke podrtije sredi Ljubljane. Eni se nad tem dimom naslajajo in jim je všeč, spet drugi se ga bojijo, tretji postanejo še bolj brezbrižni kot prej in obupajo nad vsem. Točno to je namen tega dima, nekdo to hoče. Kajti to je res odlična scena za to, da v ozadju mirno delaš, kar te je volja. Ravno takemu, razdeljenemu, prestrašenemu, brezbrižnemu, v čustva potopljenemu ljudstvu je najlažje vladati. »Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček« (Prd 10,16), kjer so ljudje postali otroci v peskovniku.
Ta presneta demonska megla, ki meša pojme in prestavlja prioritete ter bistvo menja s trenutnostjo!
Tako se to stori, da se nič ne vidi, nič ne opazi: ljudem se preprosto prebudi čustva, razjezi se jih, prestraši, nahujska drugega proti drugemu, požene se jih v križarske vojne, pa se za dolgo izklopi njihov razum. In to je prava nevarnost te megle, ne toliko da se med sabo ne znamo pogovarjati, ne toliko to, da imamo vsak svojo pamet in da vsak rine po svoje – saj je pač vedno bilo tako – ampak to, da nimamo več razuma, samo še čustva, evforijo in bes. To pa nas žene v slabe, nepremišljene odločitve, kajti čustva so vedno najslabši svetovalec. Zaradi njih je pri nas tako, kot je, da se odločamo impulzivno, brez premisleka, brez modrosti, brez dolgoročnosti, samo v navalu trenutne koristi in strahu, da je ne bi več imeli. Kajti prek čustev se da človeka najlažje prepričati.
Naš čas pa zahteva bolj kot kdajkoli prej treznost, mirnost, preudarnost, videti in razumeti znamenja časov, ki se vsepovprek vsipljejo na našo sedanjost in zahtevajo spremembo, ne samo v geopolitiki, tudi na nivoju naših odnosov. Odtujeni smo si, zastrupljeni, bolj prepričani v vrednost kapitala kot ljudi. Da gre nekaj zelo narobe, nam govori že prav vsak dan, tudi če ne odpremo medijev. In samo tisti, ki se dela, da tega ne vidi, je lahko miren.
Postni čas vzemimo kot čas milosti, čas treznosti, čas razumnosti, čas umiritve čustev. Čas tehtnega premisleka, kje smo in kam gremo. In prezračimo svojo sobo, ko nihče kuri na dvorišču.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2024), 3.