Mir vam bodi

Imel sem srečo, da sem nekega dne po naključju naletel na članek, v katerem dr. Zadel govori o razliki med agresivnostjo in nasiljem. Takole pravi: če nam nekdo ukrade telefon, je to, da ga ujamemo in si priborimo telefon nazaj, nekaj agresivnega, s čimer ubranimo svojo lastnino. Kar je seveda prav. Nekaj drugega pa je nasilje, ki nastane, če po tem, ko smo telefon že dobili nazaj, človeku še dodamo par batin, da si bo to za vedno zapomnil in tega ne bo nikoli več ponovil.
Medtem ko je torej prva namenjena zaščiti, ima drugo namen doseči moč, oblast, prevlado nad drugimi. In je zato prva težja od drugega, saj zahteva imeti oblast nad seboj namesto nad drugimi. Ukrotiti moramo namreč svoj strah, da ne bi prešel svojih meja in se spremenil v nasilje, torej držati ga na vajetih, da se ta spremeni v pogum, zaradi katerega se bomo sposobni boriti za pravico.
Da ob pojavu novega razkazovanja mišic v svetovni politiki nekateri v zanosu že kričijo, da je tretja svetovna vojna tako rekoč pred vrati, ne pomaga k miru, prav nasprotno, vsi so začeli rožljati z orožjem. Ampak to je pač jezik našega sveta, jezik strahu in posledično jezik nasilja. Prvi utemeljuje drugega, zato je vse tako zelo povezano in se nas vseh tako zelo nezavedno polašča. Vsega se je treba bati: vlada svari pred mračno opozicijo, ta straši s požrešno vlado, Rusija pravi, da se je treba bati Zahoda, Zahod Rusije, Kitajske, Irana, tudi migrantov se je treba bati, pa Trumpa, Izraela, Jezusa na cestnih nadvozih, Palestincev, še z vremenom nas strašijo, tako da zaradi navadne nevihte že zvonijo vsi alarmi.
In kjer se vsega bojimo, tam ni prostora za razum, za zdravo pamet, če želite. Spomnite se samo dni, ko je v trgovinah zmanjkalo kvasa in toaletnega papirja. Ko nad nami kraljujejo čustva, se nikoli ne izcimi nič dobrega. Ko je v nas preveč strahu, se ta začne razlivati navzven. Čisto potiho in na skrito nas prevzame, da se potem podamo v dejanja, ki naj bi ga odpravila, pa ga le še poglabljajo. V dejanja, ki se nam takrat zdijo povsem nekaj pravilnega. To naredi strah: slabo spremeni v nekaj navidez dobrega. Še vsaka vojna se je rodila iz tega, še vsak prepir; iz prepričanosti, da delamo nekaj dobrega, ko drugemu vsiljujemo svoje mnenje, ker njegovo po naše ni pravilno. To je tisto, zaradi česar bi nas moralo biti najbolj strah – strahu.
Jezusova reakcija na strah učencev je zato njegov velikonočni pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19). Oznanilo, pa tudi naloga. Ker je mir edino pravo nasprotje strahu. In ker je mir sad zdrave pameti, preudarnosti, razsodnosti, samoobvladovanja, stvari, ki smo jih v navalu liberalizma nekoliko zanemarili. In ker je mir sad spoštovanja svojih in meja drugih, zavedanje o svetosti vsakega človeka, tudi tako, da mu pustimo, da je, kdor je. Zato mir ni nikakršen ceneni pacifizem (tj. gibanje, ki izhaja iz etične obsodbe uporabe vsake sile in nasprotuje vojni ne glede na njene vzroke, cilje in okoliščine), v katerem bi vse ljudi zanemarili, ne, sad ljubeče agresivnosti je, v katerem drugega zaščitim pred seboj tako, da ne dopustim, da bi se ga začel bati.
V naših brzdah je usoda sveta.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.