Večni v L/ljubezni

V tem mesecu novembru, v katerem je še posebej živ spomin na rajne, razmišljam: Če imaš na svetu rad vsaj nekoga, potem izkustveno veš, kako globoko je v nas vsajeno hotenje po neminljivosti. Že majhen otrok, vznemirjen, ko prepozna iztekanje vsega, kar se v zemeljskem bivanju meri v času, ne le sprašuje, pač pa terja, da smo v l/Ljubezni večni. In v sebi smo vsi otroci ...

Se spominjate kako smo se kot majhni otroci igrali skrivalnice? Ta igra kaže na silno potrebo, da se najdemo v očem prikritem skrivališču – bivališču. In kako si otrok želi igrati skrivalnice prav z njemu najdražjimi: starši, starimi starši, brati, sestrami, prijatelji ... Preverja ali jih bo našel (ali ga bodo našli) za navidezno prikritostjo/odsotnostjo. S tipali notranje in zunanje pozornosti tiplje in išče, dokler ne odkrije. Za doživljanja ob minevanju je usodno, če nismo po igrivosti pridobili globoko vase izkustva o (do)končnem najdenju. "Našel sem te!" se nasmehne otrok, ko odkrije mamico, očka ... – Samo zdelo se je, da ju ni, a sta vendarle z njim. Tudi, ko ju ne vidi, bedita nad njim v l/Ljubezni.

Že kot otrok sem slišal govoriti, da je dobro moliti za rajne. Najprej sem mislil: "Ker potrebujejo našo molitev." Danes – po tem, ko je prestopilo prag večnosti, že kar nekaj meni bližnjih oseb, pa vem, da potrebujem 'molitev za rajne' jaz sam. Ko molim, se prebujam v zaznavo očem nevidnih prisotnosti. Takrat tipala mojega duha lažje zaznajo/otipljejo tiste, s katerimi sem v l/Ljubezni v večni navezi. Prej človeški sopotniki, so postali moje angelske bližine. Prebujenemu v zaznavi njihove prisotnosti so na dotik mojega srca in duha blagosti in miline odrešenih. Samo površneži so 'na izgubi'! Že s kančkom notranjega (ob)čutenja lahko vstopamo v 'svetove', v katerih smo v večni navezi.

Po očetovi smrti tudi razumem zakaj se mnogi v velikonočnem tridnevju toliko časa mudijo zazrti v božji grob. Izkustveno sem zaznal/prepoznal, da je Jezusov grob prodor/predor skozi meje časa in prostora v razsežnost večno bivajočih. Človek je obredno bitje in po svetih obredih se prebujamo v svet(l)a občutja. Zato potrebujemo božji grob in je v človeku silna potreba, da zahajamo na grobove nam dragih. Po molitvi doživljamo ob njih prodor v presežno in se globoko v svojem najbolj osebno resničnem zaznamo z rajnimi v večni navezi.

Dan vseh svetih je začetek obdobja (pozna jesen, zima), ki nas vabi k osebni poglobitvi – k ponotranjenju k svet(l)im prisotnostim. Umik iz pozunanjenega življenja je vrnitev k Življenju ne le za rajne, pač pa je vsakoletna obnova tudi za nas, ki bomo vstajenje v novo življenje (pomlad) še doživljali tukaj na zemlji. Rastline odložijo listje, da se lažje obnovijo v svoji korenitosti, živali se zatečejo v brloge, da prodrejo v snu globoko vase in najdejo v sebi počitek, ljudje se ob dolgih večerih (od nekdaj) zbiramo v svojih domovališčih, da otoplimo in osvetlimo ob ognju svoje telo, v medsebojni bližini srce in v stiku z Bogom globino svojega duha. Kako pomemben je čas okrepitve v vseh naših razsežnostih, da lahko, ko pride za to čas, vstopimo polni moči v obnovljeno življenje.

Ne dopustimo, da nas karkoli odvečnega moti v našem počivanju. Sam sem pred meseci odstranil iz hiše TV (ugotovil sem, da sem odvisnež od nenehnih odvečnih vsebin, ki me odtegujejo od bistvenega). Čeprav živim na videz sam, imam sedaj končno čas, da se ob večerih duhovno družim po navezi z Bogom s tolikimi, ki so mi notranje bližnji ali so mi samo priporočeni v molitev (vi, ki ne živite kot jaz na samem, dobro se celostno pocartajte v medsebojni bližini!). Kako to umirja, okrepi notranje moči! Kar naenkrat je ob večerih čas za toliko vsega, kar izpo(po)lnjuje. Tudi za branje Ognjišča (ki že po imenu in še bolj po vsebini!) svetli in krepi za dobro(to) misel in srce.

GRŽAN, Karel (Na začetku), Ognjišče, 2014, 11, str. 3.