Bog(ovi) sklonjen(i) k trpečim

Vedno znova me prevzema pretresljiva veličina krščanstva. Zaradi naših stisk Bog 'zapusti' rajsko, da bi nas v Jezusu (od)reševal v hudih urah našega življenja. Kot princ (v) Trnuljčici se sklanja k naši duši. S poljubom Ljubezni nas obuja v Življenje. Ali mu dopuščamo, da se prebije čez ves balast (ego), s katerim je zaraščeno naše osebno resnično (kakor s trnjem grad v osrčju s princesko)? Sv. Terezija Avilska (začeli smo z obhajanjem 500 letnice njenega rojstva) je zapisala, da je naša duša kakor »grad izdelan iz enega samega diamanta ali najčistejšega kristala«. Po dolgoletni 'zaspanosti' je vedno bolj očitno, da smo dozoreli za 'obuditev'. Ne le obdobje cerkvenega leta, v katero vstopamo, celoten čas, ki ga doživljamo, je v znamenju adventa – pričakovanja Nov(orojen)ega, Princa, ki se (kljub temu, da ga je naš greh rani) prebija skozi bodeče trnje našega ega k naši notranji resničnosti. Adventni čas je predvsem čas pričakovanja naše duše in Jezusa, ki hrepenita po združitvi v Ljubezni – tisti Ljubezni, ki ima v sebi (v Svetem Duhu) moč in navdih za preraščanje starega in rojevanje novega. Ni v naši moči, moč je v Nov(orojen)em, ki prihaja, saj je za to dozorel čas.

 

Staro mineva, začenja se novo(st). Kako pomenljivo/simbolno: ob koncu starega (cerkvenega leta) – 23. 11., bo posvečen novi ljubljanski nadškof metropolit p. Stane Zore. Spominjam se ga kot sošolca na teološki fakulteti. Že takrat ga je odlikovalo pozorno poslušanje, na katero je pogosto pridal vprašanje, ki je nakazovalo pot k potrebnemu preraščanju v razmišljanju in ravnanju. »Pobožni naj molijo, sposobni naj nas vodijo,« je nekoč izrekel. Verjamem, da povezuje oboje. Predvsem pa me radosti njegovo imenovanje, ker poznam občutljivost p. Staneta do vseh, ki so v kakršnikoli stiski – duhovni, duševni, telesni. Ja, zapisal sem, da jo poznam, ker sem njegovo pomoč izkusil tudi sam. Bilo je v času, ko sem vodil Dom duhovnosti v Kančevcih; on je bil takrat rektor brezjanske bazilike. V veliki stiski – brezizhodnem položaju, sem poromal na Brezje k njej, ki jo Slovenci imenujemo Marija Pomagaj. Moledoval sem pred njeno podobo, ko je prišel k meni in mi (ne da bi ga prosil), pomagal. Ja, novi nadškof ima občutek za stiskane v življenju! Videl sem simbolno gesto njegove osebnosti. Zato verjamem, da se bo kot nadškof sklonil k stiskanim, da bi jih okrepil v Ž/življenju. Verjamem, da smo (po zgledu Boga samega) k temu poklicani prav vsi. Verjamem, da se začenja v Cerkvi prebujati Novost, ki je odgovor na klic stiske našega časa – v to verjamem ne zaradi papeževih besed, pač pa zaradi simbolnih gest, s katerimi potrjuje/nakazuje to novost (npr. še vedno živi kot popotnik v zavetišču, da je v stiku z življenjem). Verjamem, da se bo tudi pri oblastnikih sveta kmalu zalomilo, da bi se prerodilo. Po volitvah sem od slovenske politične 'novosti' pričakoval simbolno gesto, s katero bi nakazali iskrenost hotenja približati se realnemu stanju tistih, ki živijo v revščini (npr. vsaj nekoliko bi si znižali dohodek in preobilne privilegije). Simbolne geste, ki je porok, da so sposobni uresničiti družbeni preporod, nisem dočakal ne pri levih niti desnih. Kako boš predrugačil druge/družbo, če nisi sposoben vsaj nakazati drugačnosti pri sebi. Kako naj imajo občutek do trdega življenja bogovi, ki uživajo v nebesih? Morali se bomo duhovno/moralno preroditi, da bomo dozoreli za samostojnost. Kako pomenljivo je praznik Jezusovega rojstva pred praznikom naše državne samostojnosti. – Božji zgled k našemu življenju! (Od)rešujoči Bog se je v Kristusu sklonil k trpečim. Se bodo/bomo tudi zemeljski bogovi? Prispevki v adventni številki Ognjišča nas vabijo tudi k temu.

Karel Gržan

 

Zajemi vsak dan

Gospod, tvoje oči naj bedijo nad potmi vseh ljudi, da daš vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih dejanj.

(prerok Jeremija)
Četrtek, 14. November 2019
Na vrh