Vnebovzetje ...

Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa.
In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih.
Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem.
In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu ... če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah ...
In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po “božji podobi in sličnosti”! (1 Mz 1,26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub ‘bogupodobnosti’ podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi.
Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in “tempelj Svetega Duha”! (1 Kor 3,19) In ne glede na to, ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja, naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu!
Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je “stkal v materinem telesu”! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves ... in cel. Kar me je: Duša in telo.
Saj verujem, da Bog ni odrešil in odkupil le moje duše, ampak tudi moje telo ...
Ker v veroizpovedi izrekam, da verujem v “vstajenje mesa” ...
In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Saj sem se s krstom rodil v občestvo ... v skrivnostno Kristusovo telo.
Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval ‘brat osel’. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval ‘brat slon’ ... A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem ‘brat nosorog’! Po Prešernovem zgledu, ki mu “podplat je koža čez in čez postala” ... in pa zato, ker kar rinem in rinem ... kot nosorog!
In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem ... lahko počepnem ... lahko pokleknem ... lahko se dvignem ... lahko ležem ... lahko vstanem ...
In bom vstal. V telesu!

Gregor Čušin