Kokodakanje ali petelinjenje?

Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post?
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« se je na pepelnično sredo svoj čas slišalo po naših cerkvah. Nekje glasno, ostro, skoraj kot grožnja, drugje spet tiho, milo, skoraj kot prošnja, kot prigovarjanje; odvisno pač ali je duhovnik pepel, ki ga je sipal na čela, šel iskat v Sódomo in Gomóro (1 Mz 19, 24) ali pa na obalo Genezareškega jezera. (Jn 21, 9). Kajti včasih “Bog veličastva grmi”, kot pravi Psalm 29, in “glas Gospodov lomi cedre in siplje ognjene plamene”, včasih pa kljub viharjem in potresom le “rahlo šepeta”, kot Eliju na Horebu (1Kr 18,12).
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« so besede, ki sežejo do srca. Ali v srce. Besede, ki me vedno odnesejo na tisti čudni rob, kjer se srečujeta minljivost in večnost. Kjer Bog položi svojo majhnost ob mojo človeško veličino in položi svoje prste v moje rane, da bi mi dokazal, da verjame vame.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« dandanašnji zveni po cerkvah na pepelnico. In tudi ta stavek lahko zveni skoraj kot grožnja ali skoraj kot prošnja, kajti k spreobrnjenju sta klicala tako Janez Krstnik, ki je nastavil sekiro drevesom na korenine in sekal, da bi iztrebil tiste, ki ne obrodijo sadu in jih vrgel v ogenj (Mt 3,10), kot tudi Jezus, ki je prišel krščevat “v Svetem Duhu in ognju” (Mt 3,11).
In duhovniki segajo po pepel zdaj na ta, zdaj na oni kupček.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« so besede, ki zarežejo. In me opomnijo, da sem obrnjen stran. Da ne verjamem Njemu, ki verjame vame!
Kakšen bo torej moj post? Ne vem.
Takole na prvo žogo res nisem človek, ki bi lahko govoril o postu, saj zgledam kot da sem to prvo žogo pojedel. Pa tudi drugo in tretjo. Ali pa več manjših. Odvisno, kakšne žoge imate v mislih. Ali v želodcih.
A post ni shujševalna kura. Post je petelin. Petelin, ki je zapel, ko je Peter trikrat zatajil Kristusa, šel ven in se bridko zjokal. (Mt 26,75) In tudi jaz, ko zatajim, zatajim trikrat: izdam Boga, izdam bližnjega in izdam sebe. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno trikrat. Kajti če prve in največje zapovedi in druge, ki ji je enaka, ne vzamem zares, lahko kaj hitro postaneta le izgovor za galantni egoizem!
ČUŠIN, Gregor. Ognjišče (2016) 3, str. 3