Velikonočna vigilija

Evangelist Luka poroča, da je Jezus, preden je izmed svojih učencev izbral dvanajstere (apostole), “šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu” (Lk 6,12). Verjetno je tako delal pogosto. Ali je morda to podlaga za nočna molitvena bedenja kristjanov pred velikimi prazniki? (Albin)
Gotovo je Jezus pogosto prebedel noč v molitvi in svojim učencem je naročal, naj čujejo in molijo (prim. Mr 13,32). Zato so se kristjani od prvih časov pred nedeljami in prazniki ponoči zbirali k molitvam, ki so se končale ob zori z evharistično daritvijo. Te nočne shode so imenovali vigilije. Izraz je vzet iz vojaškega življenja: vigilija pomeni prvotno četrti del noči, čas ene nočne straže. Slovesne ali velike vigilije so trajale od devetih zvečer do treh zjutraj, manjše pa so se začenjale opolnoči in se končale ob zori s sveto daritvijo. Od vseh vigilij (bedenj) je ostala samo velikonočna na veliko soboto, ki so jo od vsega začetka praznovali najbolj slovesno. Obred se je v teku časov spreminjal. Zdaj velikonočna vigilija obsega slavje luči, bogato besedno bogoslužje, krstno bogoslužje ter evharistično bogoslužje. Celotno opravilo velikonočne vigilije se ne sme začeti pred začetkom noči, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 48