'Športna' in krščanska askeza

Ko poslušamo življenjske zgodbe športnikov, spoznavamo, da so njihovi uspehi sad trdega dela in neštetih odrekanj ali stroge askeze. Nekaj podobnega velja tudi za krščansko življenje, mar ne? (Viktor)
Askeza (grško askesis – vaja, vežbanje) je starim Grkom pomenila urjenje in zdržnost telovadcev pred tekmami. Na moralnem področju pa askeza pomeni brzdanje nižjih nagonov, zmernost v jedi in pijači, potrpežljivo prenašanje trpljenja. Tako askezo so gojili v antiki pripadniki raznih grških filozofskih šol, zlasti pa jo gojijo verstva, med njimi krščanstvo. Odpoved in premagovanje nista sama sebi namen, ampak vadba, ki naj človeka usposobi, da se obvlada in ohrani svoje človeško dostojanstvo. V krščanstvu se je askeza najbolj razmahnila med redovniki. Krščanska askeza je hoja za Kristusom po njegovem vabilu: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). ‘Hoja za Kristusom’ je tudi naslov najbolj znamenite asketske knjige, ki jo pripisujejo avguštinskemu kanoniku Tomažu Kempčanu († 1471) in je še danes zelo priljubljena, čeprav ji očitajo, da je njena duhovnost svetobežna. Človeku, ki se vadi v askezi, pravimo asket; asketika pa je eden od študijskih predmetov na teološki fakulteti, zdaj duhovna teologija.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.