† 865, apostol severne Evrope
god: 3. februar

Svetnik s tem imenom je bil prvi škof nemškega mesta Hamburga, doma pa je bil iz Francije. Bil je benediktinski menih in je misijonaril v raznih deželah severne Evrope, zato ga imenujejo ‘apostola nordijcev’. Umrl je na današnji dan leta 865 v Bremenu.

O Bog, svetega škofa Oskarja si poslal oznanjat evangelij narodom severne Evrope. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da bomo vedno hodili v luči tvoje resnice.
(mašna prošnja na bogoslužni spomin sv Oskarja)

IME IN GOD
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Oskar (pri nas 1.151ꜛ moških); znana je tudi angl. oblika Oscar (15). Nekdaj je bil v koledarju 4. 2., zdaj pa je njegov god dan prej.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 74.

† 1693, misijonar in mučenec
god: 4. februar 

»Nisem prišel v Indijo po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo,« je dejal jezuitski misijonar Janez de Britto, ko so ga ob prihodu v Indijo nagovarjali, naj sprejme službo profesorja na visoki šoli v mestu Goa. Enako ponudbo je zavrnil že prej doma na Portugalskem, kajti že od svojih mladih let je čutil v sebi misijonski poklic. Izprosila mu ga je molitev staršev, ki so ga, ko je zbolel za jetiko in ni bilo več upanja pri zdravnikih, priporočali velikemu misijonarju sv. Frančišku Ksaveriju. Kot misijonar je oznanjal evangelij po njegovem zgledu, zato so mu Portugalci in Indijci dali častni naslov “novi Frančišek Ksaverij”.

Rodil se je 1. marca 1647 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Njegov oče je bil kraljevi namestnik v Braziliji, portugalski koloniji, pa je umrl, ko je imel Janez šele štiri leta. Po nekaj letih so ga poslali na dvor kralja Janeza IV. za družabnika prestolonasledniku Petru. Po hudi bolezni in čudežnem ozdravljenju je vstopil v Družbo Jezusovo. V jezuitskih šolah in na univerzi v Coimbri so spoznali bistrino njegovega duha in želeli so, da bi se posvetil poučevanju in vzgoji mladih članov jezuitskega reda. Toda Janez je čutil, da bo svoj poklic uresničil kot misijonar. Premagal je vse ovire in dosegel je, da je leta 1673 skupaj s šestnajstimi sobrati odpotoval v Indijo. Pristali so v mestu Goa, kjer so Janeza, kot smo že zvedeli, brez uspeha hoteli napraviti za profesorja. On je prišel, da bi oznanjal evangelij domačinom.

Svoje poslanstvo je začel v kraljestvu Gingi. Srca ljudi je osvojil z otipljivim pričevanjem ljubezni do bližnjega – s požrtvovalno strežbo bolnikom ob nevarni epidemiji. Po zgledu apostola Pavla je hotel postati ‘vsem vse’, da bi jih pridobil za Kristusa. Pridružil se je indijski kasti spokornikov; poslej ni užival mesa, se borno hranil in prenočeval pod milim nebom. Njegovi sodelavci so v svojih pismih, ki so jih pošiljali v Evropo, poveličevali njegov pogum in vztrajnost. Po trinajstih letih misijonskega delovanja v Indiji je leta 1686 tvegal pot v kraljestvo Matava, kamor je bil misijonarjem vstop prepovedan. Čeprav je moral biti zelo previden, so njegovemu oznanilu mnogi prisluhnili. Ko je krstil več kot dva tisoč Indijcev, so ga prijeli in zaprli. Po strašnem mučenju so ga izgnali iz kraljestva. Poklicali so ga domov v Lizbono. Portugalski kralj Peter, njegov mladostni družabnik in prijatelj, ga je nagovarjal, naj ostane v domovini, kjer ga potrebujejo, vendar ga ni mogel pregovoriti. Govoril je, da ga sveta dolžnost kliče nazaj v Indijo, in po treh letih so mu dovolili oditi. Pogumno se je vrnil v kraljestvo Matava, od koder je bil pred leti izgnan. V treh letih je krstil veliko množico – nekaj deset tisoč poganov. Leta 1693 pa so ga spet zaprli in pretepali. Kralj ga je znova obsodil na izgnanstvo, vendar so ga izročili kraljevemu bratu, ki ga je obsodil na smrt. Pred izvršitvijo smrtne obsodbe, je iz ječe pisal predstojniku; »Čakam na smrt brez strahu. Že od nekdaj sem jo imel v mislih pri molitvi. Zdaj vidim v njej naj lepše plačilo za vse moje napore in trpljenje.« Mučeniško smrt z obglavljenjem je pretrpel 4. februarja 1693. Med blažene ga je prištel papež bi. Pij IX. leta 1853, med svetnike pa Pij XII. 22. junija 1947. Ob njegovem spominu 4. februarja se spominjamo različnih mučencev, misijonarjev Družbe Jezusove.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 75-76.

1. st., sveta žena
god: 4. februar

Francoski zgodovinar Daniel – Rops v knjigi Jezus v svojem času piše: »Izročilo, ki ga je katoliška Cerkev sprejela – o tem priča šesta postaja križevega pota – trdi, da je bila ena od žena tako pogumna, da je obrisala obsojenčev obraz, obraz, ves spačen od udarcev ter pokrit s pljunki in prahom, z znojem in krvjo... Ganljiva legenda je trdila, da je ta žena močne vere na platnu, s katerim je obrisala Božje obličje, zagledala Gospodov obraz.«

IME in GOD:
Ime Veronika prvotno pomeni “tista, ki prinaša zmago”, pri nas je ime dokaj pogosto (4.584 – 59. mesto). Njena različica Nika (7.177ꜛ – 30. mesto) jo še presega, manj razširjene pa so različice Ronja (114), Verena (108 – tudi svetnica 1. 9.) in Verona (205). Veronike godujejo tudi 13. 1. in 10. 7. (Veronika Giuliani).

ZAVETNICA
Sveta žena Veronika je zavetnica župnijskih gospodinj, šivilj, trgovcev s platnom, tkalcev, peric; je tudi priprošnjica za srečno smrt, pri hudih poškodbah in krvavitvah.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 76.

† 1505, francoska kraljica in ustanoviteljica reda Marijinega oznanjenja
god: 4. februar

Nekdaj je bil god Ivane Valois 14. 2.

IME in GOD:
Ime Ivana pogosto uvrščamo k imenu Janez (v koledarju je okrog 120 svetnikov in 80 blaženih s tem imenom, najbolj znana pa sta sv. Janez Krstnik (26. 6. – tam več o imenu, in njegovo mučeništvo – 29. 8.), in sv. Janez evangelist (27. 12.). Najbolj znani svetnici s imenom Ivana pa sta v koledarju 12. 12. (sv. Ivana Šantalska – tam več o imenu) in 30. 5. (sv. Ivana  Orleanska)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 76.

God: 2. februar 

Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.
Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692.

Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«
Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

Praznik Jezusovega darovanja se je na Vzhodu obhajal že leta 386 (romarica Egerija ali Silvija), imenoval pa se je Očiščevanje preblažene Device Marije.

VREMENSKA PREGOVORA
Bolje je volka v hlevu imeti, kakor se na soncu o svečnici greti.
Če na svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 70-71.

1. st., stotnik iz Nove zaveze
god: 2. februar

Apostolska dela, zgodovina prve Cerkve, ga predstavijo kot pobožnega in bogaboječega moža iz Cezareje, ki se mu je prikazal angel z naročilom, naj mu pripeljejo iz Jope (Jafe) Simona, ki se imenuje Peter. K njemu so prišli Kornelijevi odposlanci, ko je še razmišljal, kaj naj pomeni videnje, ki ga je imel na terasi (Apd 10, 9 sl.). Po pogovoru s Kornelijem, ki mu je povedal o prikazanju angela in o njegovem naročilu, naj pošlje po Petra, je to spoznal. Tedaj je imel Peter govor, v katerem je izpovedal svoje prepričanje, da sta evangeljsko oznanilo in Božje kraljestvo namenjena vsem ljudem, ne le Judom, ampak tudi poganom.

IME in GOD:
Ime Kornelij prihaja iz latinskega imena (rimska rodbina), pri nas je silno redko (manj kot 5), bolj znana je ženska oblika Kornelija (139), od leta 2000 je zelo pogosta tudi različica Neli (887ꜛ). Nekdaj so godovale 31. 3., vendar pa sv. Kornelije, afriške mučenke po koncilu ni več na seznamu svetnikov. Vsi, ki imajo to ime, lahko godujejo danes ali 16. 9. (sv. Kornelij in Ciprijan).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 71-72.

† 1590, dominikanka iz mesta Prato v Italiji
god: 1. februar 

Znano je, da je dobil sveti Frančišek Asiški dobri dve leti pred svojo smrtjo znamenja Kristusovih ran na svojem telesu, ki so mu ostala do smrti. On ni bil edini, ki bi ga Kristus tako zaznamoval. Današnja svetnica Katarina Ricci, redovnica dominikanka, ki je živela v 16. stoletju, je s tolikšno ljubeznijo premišljevala Kristusovo trpljenje, da je dobila odtis njegovih ran na rokah in nogah in na glavi rane kot od trnjeve krone. Cerkvena oblast je to večkrat najstrožje preiskala, a je vsaka preiskava potrdila, da ni sledu o kaki prevari. To je v samostan privabljalo množice ljudi pobožnih pa tudi praznih radovednežev. Zato je sveta redovnica prosila druge sestre, naj prosijo Boga, da bi ji odvzel znamenja teh ran, da bi se v samostan povrnil mir. Prošnja je bila uslišana.
Krstno ime svete Katarine je bilo Aleksandra. Rodila se je 23. aprila 1522 v plemiški družini Ricci v Firencah. Zgodaj je izgubila mater in vzgajala jo je teta, ki je bila benediktinska redovnica. Aleksandra se je zgodaj navdušila za samostan, oče ji je iskal ženina in le s težavo ga je pregovorila, da je šla za Božjim klicem.

Kmalu po vstopu v samostan dominikank v Pratu je zbolela in bolehala je več let. V mislih na Jezusovo trpljenje je svoje bolečine čudovito pogumno prenašala. Že takrat ji je Bog izkazoval izredne milosti, zaradi katerih ni mogla izpolnjevati skupnih samostanskih vaj in molitev. Sestre, ki za te čudeže Božje milosti niso vedele, so jo sodile, da je lena in zaspanka in predstojnica ji je zagrozila, da jo bo odslovila, če se ne poboljša.Z nadčloveško potrpežljivostjo je prenašala dve hudi bolezni. Ko pa je drugič nenadoma ozdravela, so tudi redovnice spoznale izredne kreposti mlade sestre in njen visoki poklic. Kmalu je postala voditeljica novink in namestnica predstojnice. Ko ji je bilo trideset let, je postala predstojnica in ostala vse do svoje smrti.
Mnogi ljudje, tudi cerkveni odličniki, so prihajali k njej po nasvet. Z mnogimi si je dopisovala. Tudi z domačimi. Očeta, ki se je spri z bratom, je v pismu prosila, naj se obnaša kot pravi kristjan in naj bratu odpusti. »Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro!« Posebno sočutje je imela do duš, ki trpijo v vicah. Globoka združitev z Bogom je ni ovirala pri spolnjevanju svojih zemeljskih dolžnosti, celo spodbujala jo je pri tem. Katarina je umrla 1. februarja 1590, stara oseminšestdeset let.

IME in GOD: V našem seznamu svetnikov je devet svetnic in šest blaženih z imenom Katarina. Najbolj znani sta sv. Katarina Aleksandrijska (Sinajska) (25. 11.) in sv. Katarina Sienska (29. 4. – tam več o imenu), Katarine lahko godujejo še 9. in 24. 3. K imenu Katarina se uvršča tudi skrajšano ime Kaja (goduje lahko tudi pri spominu sv. Gaja – 4. 1. in 22. 4.)

ZAVETNICA: Sv. Katarina de Ricci je zavetnica bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom; priprošnjica v bolezni.

Sv. Katarino je med svetnice prištel papež Benedikt XIV. leta 1746 in določil za dan njenega godu 13. 2. V dominikanskem koledarju je njen god 4. 2., v novem rimskem martirologiju (2004) goduje 2. 2., v našem pa 1. 2.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - Marko Čuk, Koper: Ognjišče, 2016, str. 69-70.

† 525, zavetnica Ircev
god: 1. februar

Pravijo, da si mož in žena, ki dolgo živita skupaj v iskreni in globoki zakonski ljubezni, postaneta tudi na zunaj, po potezah obraza, podobna. To pravilo bi moralo veljati tudi za odnos med Bogom in vernim človekom. O današnji svetnici pripovedujejo, da je imela tako čisto srce, toliko svetosti v svojih delih, toliko gorečnosti za Boga in toliko sočutja s trpečimi in grešnimi ljudmi, da je bila najpopolnejši posnetek Jezusove matere. Sodijo, da je bila njena duša Marijini tako zelo podobna, da je tudi njeno obličje dobilo Marijine poteze. Zato so ji dali častno ime ‘irska Marija’.

Ta izredna žena je bila sv. Brigita, ob sv. Patriku, narodnem svetniku Ircev, najbolj češčena svetnica na ‘otoku svetnikov’. Danes časte po raznih krajih na Irskem kar petindvajset svetnic s tem imenom. Povsod so jo namreč želeli imeti za svetnico svojega kraja. Dognano je, da je skupen vzor vsem tem kasnejšim svetniškim legendam sveto življenje Brigite iz kraja Kildare blizu Dublina. V tem kraju je namreč ustanovila svojo redovniško naselbino.
Že njeno rojstvo je bilo nekaj posebnega. Njen oče je bil premožen Irec, mati pa ena izmed njegovih suženj. Ko je zakonita žena zvedela za moževo nezvestobo, je izgnala sužnjo iz hiše, kakor nekdaj Sara sužnjo Hagaro. Bog pa je vse obrnil v dobro. Deklica je bila deležna lepe vzgoje pri dobri krščanski ženi. Že v zgodnji mladosti je bila izredno ljubezniv otrok. Srečo je iskala samo v dobrih delih, posebno rada je stregla revežem in zapuščenim ljudem. Lepota duše ji je sijala tudi z obraza in vabila ljudi, seveda tudi ženine. Da je ne bi več nadlegovali snubci, je Brigita svojega Božjega Ženina preprosila, da je oslepela na eno oko in dobila nakaze po obrazu. Oče, ki jo je bil vzel k sebi, je spolnil njeno srčno željo, da se je smela umakniti v samoto redovnega življenja.

Obliko redovnega življenja je tedaj izbrala vsaka skupina Bogu posvečenih oseb svobodno z vednostjo krajevnega škofa. Brigita je od svojega škofa prejela tančico v znamenje, da sprejema obljubo svoje deviške čistosti, in naselila se je v samoti, v današnjem kraju Kildare. Pridružila so se ji tri dekleta, kmalu pa je družba narasla. Vsenaokrog so ljudje začeli zidati hiše, da bi bili deležni duhovnih dobrot, ki jih je Bog delil po sveti Brigiti. Klicali so jo tudi v druge kraje in tako je Brigita prepotovala vso Irsko in ustanavljala nove samostanske družine. Vse je vodila s svojo privlačno osebnostjo. Ljudje so mislili o njej, da je vsa Božja in da v Bogu premore vse. Delati čudeže je njeno naravno opravilo. Čudežev, ki jih pripisujejo sv. Brigiti, je nešteto.
Do sedemdesetega leta je ohranila mladostno svežino kljub velikim telesnim naporom in spokornosti. Napovedala je svoj smrtni dan, ki jo je zatekel v Kildari. Umrla je v sredo, 1. februarja leta 523. Njeno svetniško češčenje se je z Irske razširilo tudi na evropsko celino.

IME in GOD
Ime Brigita razlagajo različno: nekateri iz keltskih ‘višin’, drugi iz nemščine (‘bleščeča, krasna, sijajna’ ...), Švedi ji pravijo tudi Birgit. Danes obhajajo svoj godovni praznik tudi nekatere naše Brigite, Gite in Gitice. Druge godujejo 23. 7., ko je v koledarju sv. Brigita Švedska (tam več o imenu).

ZAVETNICA
Sv. Brigita je zavetnica Irske, porodnic in otrok, krav in živine, priprošnjica proti nesrečam.

CERKVE PRI NAS
Sv. Brigiti Irski je pri nas posvečena podružnična cerkev  na sv. Bridi (Kolomban) v župniji Ankaran.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 68-69.