SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
sv. Janez de Britto
† 1693, misijonar in mučenec
god: 4. februar
»Nisem prišel v Indijo po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo,« je dejal jezuitski misijonar Janez de Britto, ko so ga ob prihodu v Indijo nagovarjali, naj sprejme službo profesorja na visoki šoli v mestu Goa. Enako ponudbo je zavrnil že prej doma na Portugalskem, kajti že od svojih mladih let je čutil v sebi misijonski poklic. Izprosila mu ga je molitev staršev, ki so ga, ko je zbolel za jetiko in ni bilo več upanja pri zdravnikih, priporočali velikemu misijonarju sv. Frančišku Ksaveriju. Kot misijonar je oznanjal evangelij po njegovem zgledu, zato so mu Portugalci in Indijci dali častni naslov “novi Frančišek Ksaverij”.
Rodil se je 1. marca 1647 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Njegov oče je bil kraljevi namestnik v Braziliji, portugalski koloniji, pa je umrl, ko je imel Janez šele štiri leta. Po nekaj letih so ga poslali na dvor kralja Janeza IV. za družabnika prestolonasledniku Petru. Po hudi bolezni in čudežnem ozdravljenju je vstopil v Družbo Jezusovo. V jezuitskih šolah in na univerzi v Coimbri so spoznali bistrino njegovega duha in želeli so, da bi se posvetil poučevanju in vzgoji mladih članov jezuitskega reda. Toda Janez je čutil, da bo svoj poklic uresničil kot misijonar. Premagal je vse ovire in dosegel je, da je leta 1673 skupaj s šestnajstimi sobrati odpotoval v Indijo. Pristali so v mestu Goa, kjer so Janeza, kot smo že zvedeli, brez uspeha hoteli napraviti za profesorja. On je prišel, da bi oznanjal evangelij domačinom.
- »Nisem prišel v Indijo po znanstveno lovoriko, marveč po mučeniško palmo,« je dejal Janez de Britto, ko so ga ob prihodu v Indijo nagovarjali, naj sprejme službo profesorja na visoki šoli v mestu Goa. Kot misijonar je oznanjal evangelij po zgledu sv. Frančiška Ksaverija, zato so mu Portugalci in Indijci dali častni naslov ‘novi Frančišek Ksaverij’.
Svoje poslanstvo je začel v kraljestvu Gingi. Srca ljudi je osvojil z otipljivim pričevanjem ljubezni do bližnjega – s požrtvovalno strežbo bolnikom ob nevarni epidemiji. Po zgledu apostola Pavla je hotel postati ‘vsem vse’, da bi jih pridobil za Kristusa. Pridružil se je indijski kasti spokornikov; poslej ni užival mesa, se borno hranil in prenočeval pod milim nebom. Njegovi sodelavci so v svojih pismih, ki so jih pošiljali v Evropo, poveličevali njegov pogum in vztrajnost. Po trinajstih letih misijonskega delovanja v Indiji je leta 1686 tvegal pot v kraljestvo Matava, kamor je bil misijonarjem vstop prepovedan. Čeprav je moral biti zelo previden, so njegovemu oznanilu mnogi prisluhnili. Ko je krstil več kot dva tisoč Indijcev, so ga prijeli in zaprli. Po strašnem mučenju so ga izgnali iz kraljestva. Poklicali so ga domov v Lizbono. Portugalski kralj Peter, njegov mladostni družabnik in prijatelj, ga je nagovarjal, naj ostane v domovini, kjer ga potrebujejo, vendar ga ni mogel pregovoriti. Govoril je, da ga sveta dolžnost kliče nazaj v Indijo, in po treh letih so mu dovolili oditi. Pogumno se je vrnil v kraljestvo Matava, od koder je bil pred leti izgnan. V treh letih je krstil veliko množico – nekaj deset tisoč poganov. Leta 1693 pa so ga spet zaprli in pretepali. Kralj ga je znova obsodil na izgnanstvo, vendar so ga izročili kraljevemu bratu, ki ga je obsodil na smrt. Pred izvršitvijo smrtne obsodbe, je iz ječe pisal predstojniku; »Čakam na smrt brez strahu. Že od nekdaj sem jo imel v mislih pri molitvi. Zdaj vidim v njej naj lepše plačilo za vse moje napore in trpljenje.« Mučeniško smrt z obglavljenjem je pretrpel 4. februarja 1693. Med blažene ga je prištel papež bi. Pij IX. leta 1853, med svetnike pa Pij XII. 22. junija 1947. Ob njegovem spominu 4. februarja se spominjamo različnih mučencev, misijonarjev Družbe Jezusove.
ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 75-76.
