Misli Janeza Zupeta

Janez Zupet (* 16. oktober 1944, Horjul, † 29. marec 2016)

 - Človek nikoli ne živi samo v sedanjosti, vedno znova se zazira v bodočnost, išče in načrtuje, nestrpno pričakuje vesele dogodke in se boji žalostnih, vedno znova upa, vedno po nečem ali nekom hrepeni.

- Prvikrat smo svoj "Tukaj sem!" izrekli po ustih naši staršev in botrov pri krstu. Zdaj pa je čas, da to pripravljenost in odločitev za Jezusovo pot zavestno izrekamo in jo udejanjamo.

- Zares verovati se pravi gledati z duhovnimi očmi. Gledati z duhovnimi očmi pa ne pomeni izklopiti telesne oči, temveč jih prav uporabljati: odvračati jih od ničvrednih stvari, a jih ne zatiskati pred potrebami in stiskami drugih ljudi.

- Pred vsakim človeškim rojstvom bi se morali globoko prikloniti, ga sprejeti z velikim spoštovanjem in še z večjim veseljem in hvaležnostjo.

- Največji Božji dar, ki smo ga deležni, je naše življenje - in v tem smo si vsi enaki; vse drugo je v bistvu postransko. Zato nikakor ni na mestu prevzetnost, če nam je podarjeno malo več.

- Dokler človek živi v mraku, ima občutek, da je z njim vse v redu. Šele ko posveti luč, zagleda vso svojo zaprašenost in številne pomanjkljivost.

- Kristus hodi tudi danes med nami in nas hoče ozdraviti. Išče take, ki se ne bojijo priznati, da so brez njega izgubljeni, bolni, grešni, osamljeni, nesrečni.

- Pravični je v Božjih očeh tisti, ki je do kraja poslušen Bogu in njegovi sveti volji in obenem usmiljen in dober do sočloveka.

- Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog.

- V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga.

- Če bomo Boga tu na zemlji zvesto poslušali, ga bomo nekoč zagotovo gledali v nebesih.

- Če umiraš sebi, ostajaš živ; in življenje, ki klije v tebi, je porok, da boš živel na veke.

- Božje Srce je polno dobrote, ljubezni in usmiljenja do nas. Po preroku nam Bog govori: Moje srce se obrača k tebi, moja notranjost v usmiljenju gori.

- Ko Jezus zahteva od nas, da smo sol zemlje in luč sveta, hoče, da se zavedamo vzvišenosti svojega življenjskega poslanstva in se dvignemo nad povprečnost.

- Kaj vse bi se spremenilo v naši družbi, če bi tista četrtina Slovencev, ki redno prihaja k maši, dosledno ravnala, govorila in mislila v duhu in luči evangelija! Kakšna preoblikovalna moč bi to bila!

- Koliko bogov, malikov in idolov je marsikdaj v našem srcu! Postni dnevi so za nas klic, naj očistimo tempelj svojega srca.

- Nedoumljivi troedini Bog, ki nas je poklical v življenje, hoče, da živimo v ljubezni. Samo tako življenje je vredno odrešenega človeka in nas more pripeljati v naročje Ljubezni.

- Človekova veličina v Božjih očeh se ne meri po tem, koliko je kdo prejel, ampak kaj in koliko je s tistim napravil, dosegel.

- Kdor se je odrekel Bogu, si je prerezal žile, po katerih mu priteka življenjski sok. Odvrniti se od Boga se pravi zavrniti živo vodo in živi kruh, ki dajeta življenje.

Leto, ki ga začenjamo, bo zares srečno, če se nam bo posrečilo, da se osebneje in globlje srečamo z Bogom. Iz tega srečanja bomo črpali moč za vsakdanje delo in dolžnosti, ki nas čakajo.

Kolikor bolj bomo odprti za druge, tem močneje bodo gorele naše osebne svetilke.

Prva otrokova beseda je za mater in očeta praznik. Prijateljeva beseda opogumlja in bodri, tolaži in ozdravlja. Beseda vzgojitelja vodi in usmerja, učiteljeva beseda odpira nova obzorja znanja.

Nedvomno vsak človek želi biti srečen ... Verujoči poznamo Srečo z veliko začetnico. Naš Bog je to – Življenje našega življenja in veselje našega veselja.

11 Vseh osem blagrov, s katerimi Jezus blagruje svetega človeka, bi lahko strnili v enega: Blagor čistim v srcu, ker bodo gledali Boga! Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen.

Spreobračamo se, ko rastemo v dobroti in plemenitosti in ko tudi drugim pomagamo pri tej rasti.

Bog nas ima za zrele osebnosti, ki se svobodno in iz prepričanja odločajo za dobro, za resnico, za pravičnost in poštenje.

Naše srce je žejno življenja in sreče, ker je takšno ustvaril Bog in kot nekak težnostni zakon položil vanj to hrepenenje, to žejo.

Vseživljenjsko potovanje nas kristjanov ni usmerjeno k zahajajočemu soncu današnjega dne, ampak k sončnemu vzhodu neminljivega jutrišnjega dne.

Kolikor živimo za druge, živimo v globljem pomenu zase. Jezus pravi: Dajte in se vam bo dalo. Čim več daješ, tem bogatejši postajaš. In to je edino bogatenje, ki je vredno kristjana.

Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.

Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.

Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.

Praznik vseh svetnikov nam govori, da je vse drugo na svetu prazno in brezsmiselno, le dobrota in poštenost, pravičnost in zvestoba – kar vse je le drugo ime za svetost – dela človeka velikega in po Božji dobroti nesmrtnega.

zbira Marko Čuk