Misli Ivana Preglja

Ivan Pregelj, * 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

 

Če bi še enkrat v sebi In drugih obuditi mogel tisto otroško žalost velikega tedna, žalost oči in src ob božjem grobu: »Bog je umri!« Če bi obuditi mogel sveto otroško usmiljenje, ki se čudi, kako neki more sonce sijati, ko Bog v grobu spi.

Molitev je prečudna roža. Do nebes je zadehtela in vse cvetice je vnel njen vonj. Molitev je prečudna pesem. Do nebes so jo čuli in vsi angeli so rekli: amen

V neskončnost raztegnil je sence večer, / v brezmejnost razgibal je klasja nemir. / In je večernica obraz na nebu Njegov. / Oh, Oče, daj mi, da priti k Tebi – domov.

Otroci, ki gledajo Gospoda, ljubijo mater. Najsvetejši ljubijo Najčistejšo. Mati, tvoje ime je sveto.

Mati! Srce vsega stvarstva, zaklad vsega bogastva. Otrok Te ima in starec Te ima v ljubezni in besedi od početka, vedno zopet v eni besedi: Mati, Mati, Mati!

Dejal bom, da le tisti v smrti trpi, ki je svoje življenje na svetu ubil, da dozorelo ni in odpadlo kot zrel sad.

Jaz grem na pot, na daljno pot, / tja v mesto Betlehem - / vso žalost, mrak, obup in strah / sem vzel seboj, / Če me zavrgel bodeš Ti, / kam denem se nocoj?

Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam, / kar sem in kar upam, kar vem in kar znam. / Zahvalim Te za svoje skrbi, / za kruh vsakdanji in pokoj noči.

Duha oprosti mi vezi / in mladih me otmi strasti, / naj v delu za Te duh moj ves / se prenovi.

Videl sem temo slepih ljudi, / zahvalim Te, Oče, za dar oči! / Zahvalim Te, Oče, za dar ušes! / Slišal sem zemlje in pesem nebes.

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil.

Nocoj je zemlja katedrala, / prostoren, jasen dom miru, / kjer ni krivice ne jokú; / beseda je meso postala.

Jaz grem na pot, na daljno pot, / tja v mesto Betlehem .../ Vso žalost, mrak, obup in strah / sem vzel s seboj. / Če me zavrgel bodeš Ti, / kam naj denem se nocoj?.

Kdo sem, kaj sem, Ti, daj, odpri / oči mi slepe in blodeče! / Usliši mojo bol, moj jad, / povedi me do prave sreče!.

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

 

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. Čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda.

(Tonino Lasconi)
Nedelja, 26. Maj 2024
Na vrh