Misli Stanka Janežiča

- Prvi vzrok vsega zla je napuh. Ponižnost pa je vir vseh božjih blagoslovov. Tega se zavejmo vsi v ta naš božični čas, ki je vsemu človeštvu tih, vendar glasen klic k ponižnosti.

- Naše dejansko krščanstvo je živi evangelij. Pojdimo v sredino, v bistvo Kristusovega rešnjega oznanila, ki je ljubezen: ponižna, zaupna ljubezen do Boga in topla, vseodpuščajoča ljubezen do sočloveka.

- Kristus, naš vzornik, se v svetnikih postoteri in potisočeri. V vsakem živi on in v vsakem je drugačen. Kaka pisanost značajev in kreposti in dejavnosti!

- Človeško življenje je kakor let ptice skozi ozračje: komaj nam je izginila izpred oči, že ni več moč zaznati njene poti.

Sredi človeške zgodovine žari lik Kristusa, učlovečenega Boga, in vsakemu razsvetljuje pot do Boga.

- Medsebojno spoštovanje in iskrena ljubezen naj povezuje vse člane ene družine s toplino, ki je nikjer drugje ni mogoče najti in brez katere je človeku nemogoče živeti.

- Le ob trdem delu za lastno duhovno rast bomo mogli biti dovolj širokosrčni in potrpljivi do svojega bližnjega.

- Spoznati moramo, katera krepost je za nas v okoliščinah, v katerih živimo, najbolj potrebna, in storiti moramo vse, da jo vsadimo globoko v svoje srce.

- Svoje nemirno srce / njej - Materi sem posvetil. / Svoje skrite solze / v njene dobre oči sem izlil.

- Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega. V trpljenju skušen in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati.

- Zaradi resnice, ki jo spoštujem in ji ostajam tudi za ceno velikih žrtev zvest, smem nositi častno ime: luč.

- Naše dejansko krščanstvo je živi evangelij. Pojdimo v sredino, v bistvo Kristusovega rešnjega oznanila, ki je ljubezen: ponižna, zaupna ljubezen do Boga in topla, vseodpuščajoča ljubezen do sočloveka.

- Pridi, Duh ljubezni, / stri napuha zlost, / nad sovraštva brezni / zidaj sprave most.

- Ves svet je v dva tabora razdeljen. Enemu je ime tema, drugemu luč. Eden oznanja laž, drugi resnico. Eden seje sovraštvo, drugi ljubezen.

- Življenje je nekaj lepega, čeprav je prepleteno s trpljenjem in je križev pot. Vsak dan dobiva to življenje nove razsežnosti. V mnogočem ostaja skrivnost.

- Trpljenje lahko človeka krepi, oblikuje njegov značaj, mu pomaga, da dozori v močno osebnost, ki ni zagledana vase, temveč misli tudi na druge in more tako dosegati velike reči.

- Pri obhajilu naj bi se hranili in povezovali s Kristusom, virom življenja, hkrati pa se po Kristusu zedinjevali med seboj v pristni ljubezni. Tu naj bi doživljali že začetek večnega življenja.

- Človek je skrivnostno bitje, razpet med nebom in zemljo. V njem so strnjeni čudoviti darovi, pa tudi nerazumljiva teženja, napetosti, strah in včasih celo obup, kot da ga nekaj potiska v prepade zla.

- Angel Gospodov zvoni. / Na nebu sonce žari, / v mojih očeh se iskri / in v kapljah potu. / Oddahni si, človek, daj hvalo Bogu.

- Glavno vodilo za pot svetosti je zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Nekakšna varnostna ograja te preproste zapovedi je deset božjih zapovedi.

- Dober gospodar se ob zaključku leta ozre nazaj in uredi račune. Ob začetku novega leta pa z jasnimi očmi pogleda bodočnosti v obraz in izdela nov načrt.

- Vsi ljudje smo poklicani, da iščemo Boga. To je naša življenjska naloga. In če smo ga našli, tako ali drugače, ga moramo še dalje iskati. Zakaj Bog je neizmeren in nedojemljiv - velika skrivnost.

- Pesem po svoji naravi ostaja zakrita, skrivnostna, pri teološki razpravi je potrebna jasnost. Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega.

- Človek, ki priznava Boga in ga slavi z dobrimi deli, seje mir med človeštvo in sam okuša blagoslov miru v svojem srcu.

- Družina je tisti prostor, kjer naj bi se uresničevalo, razvijalo in izpopolnjevalo življenje. Tu naj bi bili vsi člani družine v varstvu medsebojne harmonije najbolj deležni lepot in radosti naravnega življenja.

- Pogosto zaznavamo, kako božja podoba sije iz nekaterih ljudi, s katerimi se srečujemo. Radi ostajamo v njihovi bližini in z začudenjem doživljamo, kako v njihovi družbi vse postaja svetlo.

- Nedelja mora biti vir mojega telesnega in duhovnega zdravja. Zato jo posvečam samo Bogu, svoji duši in toplim vezem v družini, oddihu in razvedrilu.

- Naše zemeljsko popotovanje ali romanje je kratko. Zato je tako pomembno, da potujemo - ne v temi, temveč v svetlobi. To svetlobo nam na poti prižiga zavest bogopodobnosti. Vsi nosimo v sebi Božjo podobo.

- Tisoč dvesto let so naše matere in naši očetje molili troedinega Boga in dajali čast Kristusovi Materi Mariji. Ob njej so nosili križe, gasili žalost in pili radost.

- Ko bi kristjani bolje razumeli bistvo krščanstva - ljubezen, jo zaživeli v sebi in z njo pregnetli okolico, bi vse drugačno bilo duhovno obličje sveta.

- Bog je pri meni v gosteh. / Duša mu hvalnico poje, / vriska srce. / Kdor te nima, / ne ve, / kaj je Ljubezen.

- Učlovečeni Bog Jezus Kristus, njegova sveta Mati Marija in sveti Jožef naj na nas in na vse naše družine nenehno razlivaj Vsaka spoved nam mora jasniti duhovno obzorje in utrjevati našo slabotno voljo. Čimbolj bo pri spovedi duša odprta, tem več milosti bo prejela.

- Obup je tam, kjer ni bratstva, kjer je doma sovraštvo, samoljubje, nasilje. A v srcih, v katerih Bog kraljuje, tam v ljubezni upanje zmaguje, tam se že tu na zemlji začenja raj.

- Kristjan je zavezan spoznanju, da je vsak človek poklican k življenju in ljubezni, življenjski vedrini in prepričanju, da nas Bog spremlja na vsakem koraku, da se nam razodeva po vsem stvarstvu.

- Če nam je Kristusova mati Marija količkaj draga, ne bomo opustili nobene prilike, da bi ji dali čast in se vse tesneje povezali z njo, ki je tudi naša duhovna Mati in srednica vseh milosti.

- Resnica vodi do pravice. Z ljubeznijo do resnice in pravice mora biti povezana srčna dobrota. Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo.

- Vstali Zveličar / hodi pred nami / in mi za njim, / božje ljudstvo / veselih obrazov, / otroških src, / zmagoslavno pesem / pojoč / v mlado jutro.

- Kakor mislimo, tako moramo govoriti in tako tudi delati. Naša dejanja morajo biti iskren izraz našega mišljenja in govorjenja.

- Slovenski verniki so molitev rožnega venca vzljubili in se z njo skozi stoletja borili ne le proti osebnim nevarnostim, temveč tudi proti skupnim.

- Kaj pomaga poznati vesolje in na luno meriti poti, če zanemarjamo, kar je najvažnejše – Stvarnika vsega vesolja?

- Naši krščanski predniki so se zavedali, da je bistvo krščanstva sotrpljenje s Kristusom. Zato niso bežali pred križem.

- V naših srcih luč prižigaj, / ti, ki si življenja Pot, / k vsemu dobremu nas dvigaj / in obvaruj nas zablod.