Misli papeža Pavla VI.
papež Pavel VI.
+ Tehnična družba je mogla pomnožiti priložnosti za ugodje, toda kar nič ji ne gre od rok to, da bi prinašala veselje. Zakaj veselje prihaja od drugod. Veselje je duhovno.
+ Če je naša dolžnost ljubezen do bližnjega, moramo dobro vedeti, da je tudi Cerkev bližnji, celo naš najbolj bližnji.
+ Kristus vas čaka, Kristus vas sprejema, Kristus vas združuje, Kristus vas krepi in posvečuje.
+ Današnji človek raje posluša pričevalce kakor pa učitelje, če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci.
+ Kristus je za nas ustanavljal novo kraljestvo, v katerem uživajo srečo ubožni, v katerem je mir načelo skupnega življenja, v katerem tisti, ki so čistega srca, veselo vzklikajo, in žalostni dobivajo tolažbo, grešniki prejmejo odpuščanje in vsi se počutijo kot bratje.
+ Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini.
+ Marija, nova Žena, stoji zraven Kristusa, novega Človeka, v čigar skrivnosti edinole res v jasni luči zažari skrivnost človeka.
+ Marijino materinsko poslanstvo spodbuja božje ljudstvo, da se z otroškim zaupanjem obrača nanjo, ki je vedno pripravljena, da z ljubeznijo matere uslišuje njegove prošnje.
+ Marija je sprejela oznanilo od zgoraj, pritrdila je temu, da bo Gospodova dekla, nevesta Svetega Duha in Mati večnega Sina; potem pa je pred teto Elizabeto, ki je poveličevala njeno vero, privrelo na dan njeno veselje.
+ Velikonočno veselje ni le veselje nad možnim preoblikovanjem in poveličanjem; je tudi veselje nad novo navzočnostjo vstalega Kristusa, ki svojim podeljuje Svetega Duha, da ostane z njimi.
+ Marija, ki je popolnoma prosta vsakega greha, navaja svoje otroke, naj z odločno voljo premagujejo greh. Taka osvoboditev od zla in sužnosti greha je nujen pogoj sleherne prenove krščanskega življenja
+ Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti. Ni mogoče, da bi dostojno častil »milosti polno«, kdor ne bo sam v sebi spoštoval božje milosti, to je prijateljstva in občestva z Bogom.
+ Rožni venec po svojem bistvu terja, da se odvija v mirnem ritmu molitve in poglobljenega duhovnega zrenja. Tako se molivec laže mudi v premišljevanju skrivnosti Kristusovega življenja in jih gleda z očmi in srcem nje, ki je bila Gospodu najbližja, in odpira se mu nedoumljivo bogastvo teh skrivnosti.
+ Ker je Bog večna in božja ljubezen, izvršuje vse po načrtu ljubezni. Ljubil je Marijo in storil ji je velike reči; dal jo je sebi in dal jo je nam.
+ Bog nas ni odrešil osamljeno, ampak zato, da bi tvorili strnjeno in miroljubno ljudstvo. Srečo lastnih duš boste dosegli, če jih boste darovali drugim.
+ Devico Marijo je Cerkev vedno priporočala v posnemanje ... zato, ker je Marijino ravnanje vodila ljubezen in pripravljenost za služenje; skratka, zato, ker je bila Marija prva in najpopolnejša Kristusova učenka. Vse to daje Mariji vrednost vzora za vse ljudi in za vse čase.
+ Liturgija napravlja, da se pod zagrinjalom znamenj ponavzočujejo največje skrivnosti našega odrešenja in te na skrivnosten način tudi delujejo. Rožni venec pa v pobožnem premišljevanju te skrivnosti prikliče v spomin molivca ter spodbuja njegovo voljo, da si iz njih jemlje smernice za življenje.
+ Kristjan vse veselje lahko očisti, spopolni, dvigne - ne sme ga prezirati. Krščansko veselje zahteva človeka, ki je sposoben naravnega veselja. Kristus je dostikrat, ko je oznanjal božje kraljestvo, začel s tem veseljem.
+ Nihče ne more reči: nisem vedel. Na neki način nihče ne more reči: nisem mogel, nisem bil dolžan. Usmiljenje ponuja svojo roko vsem. Nihče naj si ne drzne reči: nisem hotel
+ Verniki, ki iz svetega bogoslužja prenašajo adventnega duha v svoje življenje, premišljujejo neizrekljivo ljubezen, s katero je deviška Mati pričakovala Sina. Njen zgled jih nagiblje, da se po njenem vzoru pripravljajo na prihajajočega Odrešenika in mu gredo naproti v molitvi bedeč in v svojih hvalnicah se radujoč.
zbral Marko Čuk