Misli bl. Johna Henryja Newmana

John Henry Newman

+ Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi, Gospod, če me le hočeš sprejeti in me voditi.

+ O Bog, ustvaril si me zase, da ti služim na svoj način. Izbral si me za delo, ki ga nisi namenil drugim ... Nisi me ustvaril brez določenega namena, ampak zato, da delam dobro. Izvršiti moram delo, ki si mi ga zaupal.

+ Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva.

+ Vsi ljudje, ki jih poznam, vsi, ki jih srečavam, ki jih vidim in o katerih slišim, vsi živijo v tebi.

+ Gospod, ti nam nisi hotel odvzeti stiske tega sveta, rekel si pa nam: »Zaupajte, jaz sem svet premagal...« Kaj pomenijo potem vse skrbi, vse stiske in nadloge? Saj bo vse prešlo v vstajenje in večno življenje v tvojem novem svetu: v rastočem približevanju tebi

+ Nihče se ne more zveličati in biti srečen brez tebe. O, daj, da nikdar ne bom na to pozabil v vrvenju in opravkih dneva.

+ Čemu bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, da je le tvoja pot! Kaj bi spraševali, kam pelje, če nas le pripelje k tebi! Kaj bi skrbeli, kaj vse nam misliš naložiti, da nam le pomagaš vse nositi z dobro voljo, zvestim srcem in v pravem duhu.

+ Ostani pri meni, nepojemajoča luč ... Naj te razglašam, ne da bi pridigoval: naj te oznanjam ne z besedo, marveč s svojim zgledom, s skrivno močjo, s tihim vplivom ljubezni.

+ Bog me Je ustvaril, da mu služim na poseben način. Povsem določeno nalogo je zaupal prav meni in ne nekomu drugemu. Jaz imam svojo nalogo in svoje poslanstvo.

+ Daj, da se mi ne bo nikoli treba bati tvojega pogleda! Naj bi ne bil nikoli primoran priznati, da si ne prizadevam odkritosrčno ugajati le tebi.

+ Pot do resničnega veselja ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi; do moči nas vodi - slabost, do uspeha - polom, do modrosti - nespamet, do časti – preziranost.

+ Kristjan ni otožen. Kes brez ljubezni ni pristen. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti.

+ Vedno se hočem zavedati: naj se mi godi dobro ali hudo - Bog je Bog, neskončno blag in moder, jaz pa človek, ki sem vedno v njegovih rokah.

+ O Bog, kakor je moj izvir v tebi, kakor sem ustvarjen od tebe in kakor je moje življenje iz tebe, tako hrepenim, da bi se naposled vrnil k tebi in živel s teboj na vekomaj.

+ Vse naj ti povem, za vse naj te vprašam, za vsako dejanje izprosim tvoj da in tvoj blagoslov. Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi.

+ Gospod, družinskim očetom vlij globoko zavest, da bodo morali nekoč dajati odgovor za duše svojih otrok. Zakonce uči nežnosti in zvestobe, žene potrpljenja in poslušnosti, otroke učljivosti, mladini daj čistost, starim ljudem mladostnega duha.

+ Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega ... Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.

+ Ni se nam treba bati duhovnega napuha, ko hodimo za Kristusovim klicem, če mu le sledimo kot resni ljudje ... Resnemu je le do tega, da vrši božjo voljo.

+ Moj Bog, ne dopusti, da bi le za hip pozabil na resnico, da si ti moje življenje, moje edino resnično življenje!

+ Podeli mi milost, da verujem tako, kakor bi te gledal! Naj te imam vedno pred očmi, kakor da bi bil ti pričujoč v vidni telesnosti.

+ Bog me je ustvaril, da sem na svoj način v njegovi službi. Poveril mi je delo, ki ga ni zaupal drugim.

+ Kristusov križ ne opravičuje tako, da se nanj oziramo, temveč tako, da si ga privzamemo, da se nam zasadi v srce.

+ Bog lahko vse obrne v naše dobro. Lahko blagoslavlja in posvečuje celo naše slabosti. Lahko nas ljubeče kaznuje, če smo ošabni, lahko nas opogumlja, če postajamo malodušni.

+ Tisti, ki jih Kristus rešuje, so oni, ki se sami trudijo za rešenje, vendar nimajo upanja, da bi ga mogli doseči iz svojih moči.

+ Najvišja popolnost, do katere se običajno povzpnemo, je v tem, da spoznamo svojo hinavščino, neodkritost in duhovno plitvost.

+ Na svojem mestu sem prav tako potreben, kot je na svojem mestu potreben nadangel.

Kristus, nadvse ljubljeni, vsemogočni božji Sin, postaja kot Odrešenik v polnem pomenu besede last slehernega kristjana, postaja naša pravičnost.

+ Kristus je ljubezen do sorodnikov in prijateljev posvetil in ukazal. Taka ljubezen je velika dolžnost.

+ Ljudje, ki jih javnost običajno spoštuje, se našim očem zdijo največji iz daljave. Ko se nam približajo, postanejo majhni.

+ Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha.

+ Vera ustvarja v najboljših primerih junake..., ljubezen pa rojeva svetnike.

+ O moj učlovečeni Bog, ti si vsemogočnost, ki se je hkrati dala poviti v plenice nemoči, ujetnik človeka, katerega si sam ustvaril.

+ Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke.

+ Raje se otresimo čezmernega govorjenja! Naj sveti naša luč pred ljudmi po naših dobrih delih!

+ Vsak človek beži pred polnostjo, ker se je boji, in bi rad užival nad praznoto v sebi, če bi mogel.

+ Bogu služimo na plemenit način, če delamo dobro, ne da bi mislili na to, brez računov in pretehtavanja, iz ljubezni do dobrega in sovraštva do zla.

+ Kristus nas ne kliče le enkrat, ampak večkrat, skoz vse življenje. Prvič nas kliče pri krstu, pozneje pa prav tako. Najsi poslušamo Njegov glas ali ne: spet in spet nas ljubeznivo kliče.

+ Verujem, da sem nesmrten; toda ta vera, ta grozljivi pogled v neskončnost bi me strl, če ne bi zaupal in molil v neomajnem upanju, da bo ta večnost napolnjena z Bogom, da bom večno v navzočnosti troedinega Boga.

+ Bog nas vodi po nenavadnih potih. Vemo, da hoče našo srečo; mi pa ne vemo, kaj je naša sreča, niti ne za pot do nje... Njemu se moramo prepustiti.

+ Prava in resnična sreča ni v tem, da nekaj veš, občutiš ali raziskuješ, temveč da ljubiš, upaš, se veseliš, občuduješ, častiš in moliš.

+ Varuj me svojeglavega mišljenja, ki ni pravilno, če me oddaljuje od tebe! Daj mi dar razločevanja resnice od zmote v duhovnih vprašanjih.

+ Jezus, naj Te vedno ljubim, ne s človeškimi očmi, temveč z očmi duha, ki gledajo drugače kakor telesne oči!

+ Vsakdo je poklican, da naredi nekaj ali da postane nekdo, za kar ni poklican nihče drug.

+ Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost.

+ Bog ni s tistimi, ki se ustavljajo, ampak s tistimi, ki korakajo in živijo.

+ Kdor se trudi, da bi bil poslušen Bogu, nedvomno pridobiva vsaj spoznanje o samem sebi - to pa je prvi in najvažnejši korak na poti do spoznavanja Boga.

+ Ko greš po svojih opravkih, se potrudi, da boš z Bogom v srcu združen in vedno v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki je tvoj prijatelj in Odrešenik.

+ Gospod, vem, da ne bo zapustil tistih, ki te iščejo, niti ne boš razočaral tistih, ki vate zaupajo.

+ Želite biti veliki? Napravite se majhne! Med ponižanjem samega sebe in resničnim napredovanjem je neka skrivnostna zveza.

+ O Bog, naj z vsakim novim letom lepše / mi vsako lepo čustvo v prsih zacveti, / zaneti vsako novo leto svojo mi ljubezen, / da v stalen plamen zažari!

+ Vera je skrivnostna posredovalka, po kateri prejmemo božje darove, ki jih sicer ne bi mogli biti deležni - po besedi Svetega pisma: "Trdno veruj; vse je mogoče tistemu, ki veruje!"

+ Gospod, podeli nam milost, da bomo mirno zaspali, brez teže grehov! Daj nam mirno počivati, dokler ne zasije dan vstajenja!

+ Dragi Gospod, tako zelo si ljubil človeško naravo, ki si jo ustvaril. Zato si prišel k nam kot človek, povsem tak kot mi, z vso našo krhkostjo in slabostjo.

+ Kdor Boga vestno posluša in sveto živi, prepričuje vso svojo okolico, da veruje v nevidno moč Kristusa in da se je boji.

+ Če si ti z menoj, moj Bog, potem se mi zaradi zavesti, kako zelo sem grešen, ni treba pogrezati v brezupno žalost, ampak se smem veseliti, da si tako brezmejno milostljiv.

+ Do današnjega dne si nam vselej pomagal, nas nisi pozabil in nas boš tudi poslej blagoslavljal. Nisi nas ustvaril za nič.

+ Moj Gospod in Zveličar, v tvojih rokah sem varen. Če me ti držiš, se mi ni nikogar in ničesar bati. Če bi se me ti odrekel, ne bi mogel ničesar več upati.

+ O Bog, zadovoljen sem in čez mero bogat, če ima tebe. Brez tebe sem nič, izgubljen sem, umiram, propadam.

+ Čas ne pomeni nič, če ni seme večnosti.

+ Ne prosim te zemeljskega blagostanja; tega te prosim, Gospod, da blagosloviš moje prizadevanje, da bi bil dober in da bi moj trud rodil bogat sad.

+ Če hočemo biti kristjani, prav gotovo ni dovolj, če smo le to, kar moramo biti tudi brez Kristusa; ni dovolj, da smo le dobri pogani in nič več, ni dovolj, da smo nekako pravični, pošteni, zmerni in verni.

+ Pred dnevom vstajenja, našim praznikom, je štiridesetdnevni post; to nam kaže, da bodo tisti - in samo tisti, ki sejejo v žalosti, želi v veselju.

+ Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.

+ Kdorkoli si, Bog gleda nate individualno. "Kliče te po imenu." Vidi te in te razume, saj te je ustvaril. Ve, kaj je v tebi, pozna tvoje posebno čustvovanje in mišljenje, tvoje zmožnosti in želje, tvojo moč in tvoje slabosti. Vidi te na dan veselja in na dan žalosti.

+ Le Bog pozna dan in uro, ko se bo zgodilo to, na kar nas stalno opozarja. Medtem pa nas vzpodbuja to, kar se je zgodilo doslej, naj ne obupamo, se ne utrudimo, naj se ne bojimo viharjev, ki prihajajo nad nas. Vedno so prihajali, vedno bodo, naš delež so.

+ Božji izvoljenec je več kot pravičen, zmeren, prijazen; ima prisrčno ljubezen do Boga, močno vero, sveto upanje, prekipevajočo ljubezen, plemenito zadržanost, strogo vestnost, stalno ponižnost, ljubeznivo vedenje in govorjenje, ves je preprost, skromen in naraven.

+ Vera ustvarja v najboljšem primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.

+ Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.

+ Verni ljudje po besedah Svetega pisma "živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval". A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.

zbral Marko Čuk