Misli sv. Frančiška Saleškega

sv. Frančišek Saleški, škof, teolog, filozof, svetnik in cerkveni učitelj, * 21. avgust 1567 Thorens, † 28. december 1622, Lyon, Francija

+ Duša, ki iz greha vstaja k pobožnosti, je kakor zarja, ki teme ne prežene v trenutku, ampak počasi. Pravijo, da je zdravljenje popolnejše, če se vrši lepo počasi.

+ Le malokdaj je prilika, služiti Bogu z velikimi deli, z malimi pa vedno. Zveličar sam nas bodri: "Kdor je v malem zvest, ga bom čez veliko postavil." Delaj tedaj vse v imenu božjem, pa bo vse prav storjeno.

+ Včerajšnji dan ne sme soditi današnjega, a tudi današnji ne sme soditi preteklega. Samo zadnji dan sodi vse druge.

+ Zgodi se, da včasih taki, ki menijo, da so angeli, še dobri ljudje niso in da je v resnici pri njih več svetosti v besedah in govorjenju kakor v mišljenju in delovanju.

+ Zvečer zahvalimo Boga, da nas je današnji dan ohranil. Vprašajmo se, kako smo ta dan preživeli posamezne ure. Da nam bo laže, premislimo, kje smo bili, s kom smo govorili, kaj delali.

+ Vsakdo mora imeti vse kreposti, a ne v isti meri, marveč naj se vsak trudi za tiste, ki jih zahteva njegov poklic.

+ Kakor ptice najdejo zrak povsod, koder letajo, tako najdemo mi Boga povsod, kamor gremo in kjer smo.

+ Bližnjega dolžimo rahlih spodrsljajev, sebi pa spregledujemo hude napake.Prodajati hočemo zelo drago in kupovati karseda poceni.

+ Pobožnost je pozimi kot ogenj in poleti kot rosa... Veselje in žalost sprejema skoraj vedno z enakim srcem in nas napolnjuje s čudovito milino.

+ Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo.

+ Božja ljubezen je vedno veliko večja, kakor more biti velika naša bolečina.

Kdor moli s srcem, ne misli na besede, ki jih izgovarja, ampak na Boga, s katerim se pogovarja.

+ Hvala je nečimrna, če si jo pripisujemo glede tega, kar ni v nas ali kar je sicer v nas, pa ni naše, ali kar je v nas in naše, pa ni vredno, da bi se kdo zaradi tega hvalil.

+ Molitev je blagoslovljena rosa, ki škropi rastline naših dobrih želja, da ozelene in se razcveto, naše duše čisti vseh nepopolnosti ter gasi strasti naših src.

+ Delaj kakor otročički, ki se z eno roko drže svojega očeta, z drugo pa nabirajo jagode ob ograji. Tudi ti zbiraj in oskrbuj z eno roko dobrine tega sveta, toda z drugo se vedno krepko drži svojega nebeškega Očeta.

+ Ali ni mar krivično in nespametno, bližnjega zavoljo malenkosti obsojati, sebe pa v važnih zadevah opravičevati?

+ Če nas pobožnost dela prikupne, bomo napravili pobožnost prikupno.

+ Božja dobrota vas ne bi nikdar poklicala na pot, po kateri hodite, če vam ne bi dala moči.

+ Nihče ti ne more vzeti tvoje duhovne samote, naj bi jih bilo še toliko okrog tebe, ker obdajajo le tvoje telo, ne pa tvojega srca. Tvoje srce je samo, čisto samo s svojim Bogom.

+ Tolažbe dajejo duši pogum, krepijo duha; voljnosti se pridruži sveto veselje in radost v pobožnosti, ki se izražata tudi na zunaj.

+ Pri pravi pobožnosti se skrb za družino umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.

+ Velika napaka ljudi je, da tako dobro vedo, kaj jim drugi dolgujejo, in tako malo čutijo, kaj so dolžni drugim.

+ Pri vodstvu duš je potrebna skodelica znanja, sod modrosti in morje potrpežljivosti.

+ Povsem naravno je, da človek skuša skriti svoje napake; toda če je tako, zakaj uživamo, ko pridejo na dan napake drugih?

Uspeh je spodbuda, da se lotiš česa večjega. Neuspeh pa je povabilo, da z zaupanjem znova začneš svoje poskuse.

+ Predvsem se moramo uriti v krepostih, ki so najbolj v zvezi z našimi stanovskimi dolžnostmi, ne pa v takih, ki so nam najbolj všeč.

+ Čmrlji delajo veliko več šuma in kažejo pri delu veliko več prizadevanja kakor čebele, a vendar nanosijo le nekaj satja, pa nič medu.

+ Ne omejuj svoje potrpežljivosti na to ali ono vrsto razžaljenosti in bridkosti. Tvoje potrpljenje naj objame in zajame prav vse neprijetnosti, ki ti jih bo Bog poslal in dopustil, da pridejo nadte.

+ Vaše prijateljstvo naj bo namenjeno le tistim ljudem, ki vam morejo pomagati, da si pridobite kreposti.

+ Za dobro ime moramo skrbeti, a ga ne oboževati. Kakor ne smemo žaliti očesa dobrih, tako si ne smemo prizadevati, da bi ugajali očem hudobnih.

+ Večkrat trdimo, da nismo nič, da nas je sama revščina, da smo zadnji na svetu, pa bi nas hudo zadelo, če bi nas kdo za besedo prijel in nas razglašal za take, kakršni pravimo, da smo.

+ Naša popolnost je prav v tem, da se borimo z nepopolnostmi; ne mogli pa bi se boriti, če bi jih ne imeli, in jih ne premagati, če bi jih ne srečavali.

+ Prevelik strah, da bi kdo ne izgubil ugleda, kaže, kako malo zaupa v njegovo podlago, to je v resnično zgledno življenje.

Zakon je drevesnica krščanstva, ki napolnjuje zemljo z verniki, da bi napolnila nebesa z izvoljenimi.

Da ne bomo sojeni, nam je enako potrebno, da ne sodimo drugih in da sodimo sami sebe. Gospod nam prvo prepoveduje, a apostol /Pavel/ drugo ukazuje.

Nekateri sodijo predrzno iz prevzetnosti. Domišljajo si, da toliko zvišajo svojo čast, kolikor jo znižajo drugim.

+ Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.

+ Uspeh je spodbuda, da se lotiš česa večjega. Neuspeh pa je povabilo, da z zaupanjem znova začneš svoje poskuse.

+ Če hočeš biti dober, moraš biti poln krščanske ljubezni. Če pa hočeš biti pobožen, moraš imeti poleg ljubezni gibčnost in pripravljenost za dela usmiljenja.

Čim ostrejša je sulica, tem lažje se zabode v telo. In čim bolj je hudobna beseda priostrena, tem globlje se zadere v srce.

 Kdor si izbere post, misli, da je zelo pobožen, da se le posti, dasi ima srce polno sovraštva.

Ljubezen se boji, da bi morala srečati kaj slabega; kaj šele, da bi slabo iskala. Če pa vendar sreča zlo, se vstran obrne in ga prezre.

Kdor je res potrpežljiv, ne tarna nad svojim trpljenjem in ne želi, da bi ga pomilovali.

Ohraniti si dobro ime in biti v resnici taki, kakor ljudje o nas mislijo, je naša dolžnost, ki nas s krepko in blago silo spodbuja k plemeniti srčnosti.

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

zbira in izbira Marko Čuk