Misli Emilijana Cevca

Emilijan Cevc

- Bog nam je kruh podaril, da ga vsaj košček vrnemo v roke njegovih ubogih, kajti vse prejemamo le v svojo veliko zadol-žitev.

- Spomin božičnih večerov: duh kadila in kaplje blagoslovljene vode, svetloba svečk pred jaslicami in napev božične pesmi. Tako lepo je moliti: "ki si ga Devica rodila"! Med vsemi rožnovenskimi skrivnostmi mi je ta najljubša.

- Luč nas združuje. Nobene razlike ne dela. Ne dobrih ne slabih ljudi ne pozna, kajti za razlikovanje med njimi je treba, da smo sami z obojnim obloženi, s slabim še bolj kot z dobrim. Živim in mrtvim sveti.

- Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo.

- Stvari nas ljubijo, kolikor jih ljubimo mi. Učijo nas največjih dejanj: ljubezni, razdajanja, služenja, hvaležnosti, pohlevnosti, miru ... Živijo z nami ter nas spremljajo s svojim dobrim mirnim bivanjem.

- Mož ali žena, ki je družinski molek prvi posvetil s svojo molitvijo, že zdavnaj počiva v Bogu, toda rožni venec nas še druži z njim. Kakor plezalci smo, ki so v gorski steni navezani na rešilno vrv in to vrv drži sama Mati božja v rokah. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo oklepali

- Zakaj segaš v globino neznanega in nisi zvest svoji otroški podobi? Ali ni pisano: "Če pa ne boste kakor otroci..." Zakaj iščeš jezo, ko si našel ljubezen...

- Nič ni lepšega na svetu kakor so nedeljska in praznična jutra, ko je miza pregrnjena, da je kakor oltar, ki nanj prinašamo darove nedeljskega blagoslova.

- Zapomnite si: kjer je odprto srce, so tudi vrata vsakomur odprta.

- Ne smelo bi biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam darujejo vsak dan vsem.

- Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok ...

- Naša srca morajo biti kakor srca otrok in dobrih modrijanov, ki so še obdarjena z milostjo ... Srca, ki v sleherni stvari še slutijo odtis Stvarnikovih rok, ki še znajo ljubiti.

- Tedaj, ko vsi človeški otroci spe, Marija še vedno pestuje svoje Dete v znamenju sredi vasi.

- O rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon. Po njem se pogovarjava z Bogom - in veliko si imava povedati.

- Bog nam je kruh podaril, da mu ga vsaj košček vrnemo v roke njegovih ubogih, zakaj vse prejemamo v veliko zadolžitev.

- Skrivnost vere nas povezuje mimo vseh časov kakor plezalce, ki so v gorski steni navezani na varovalno vrv, to pa drži v rokah sama Mati Božja.

- Oče mi je govoril: "Ne jezi se na uro in ne preklinjaj luči. Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila zadnja luč." Še se mi zde te besede kot enajsta božja zapoved.

- Preveč je prazne učenosti, preveč votlega bogastva v naših srcih. Predaleč smo od tistega prvinskega občutja očetov, ki so vsako stvar poimenovali s pravim imenom.

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Miru si želijo vsi, vendar ne skrbijo vsi za to, kar je za pravi mir potrebno. Moj mir je pri tistih, ki so ponižnega in krotkega srca. Miru boš deležen, če boš zelo potrpežljiv.

(Tomaž Kempčan)
Nedelja, 14. April 2024
Na vrh