Misli kardinala Nguyen Van Thuana
misli:
+ Od Svetega Duha ne prihaja samo vsa resnica, ampak tudi vsa dobrota, pravičnost, lepota, globina molitve, sijaj modrosti. Tolaži nas, ko vidimo, kako je Duh na delu, da bi v polnosti razodel Kristusovo skrivnost.
+ Marija je v celotnem teku svojega življenja vse sprejemala od Boga. Prav v tem je veličina njenega poslanstva, ki se skrivnostno nadaljuje v Cerkvi: vse izvira od Gospoda, prihaja od zgoraj.
+ Jezus nima takšnega spomina kot jaz; ne samo da odpušča in da odpušča vsakomur, ampak celo pozabi, da je odpustil.
+ "Ni svetnika brez preteklosti, ni grešnika brez prihodnosti..." Pred Gospodom, ki nas je združil v svojem imenu, je naša preteklost vsa v njegovem usmiljenju, naša prihodnost v njegovi nespremenljivi zvestobi.
+ Naše upanje nima trdnosti, če ne temelji na božji besedi, na skrivnosti Kristusovega križa in njegovega veličastnega vstajenja.
+ Življenje je največja, neprecenljiva dobrina, ki jo Bog daje ljudem. Vsak trenutek življenja je treba živeti v Bogu in po Bogu. Za vsakogar od nas ima življenje svoja obdobja, vsako je pomembno in lepo, vsako ima svojo lastno lepoto.
+ Smrt je nekaj najresnejšega v našem življenju, med vsemi preizkušnjami je največja, dokončna: je vrhunec našega življenja, poslednje darovanje, ki smo ga sposobni Bogu tukaj na zemlji.
+ Umetnost gostoljubja lahko postane apostolat gostoljubja. Živite tako, da bo vsak, ki obišče vašo družino, želel živeti tako kot vi.
+ Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja.
+ Hliniš, da si ponižen, ko odkloniš neko funkcijo; ponižnost ni izgovor za izogibanje dolžnosti izročitve Bogu, tudi če bi izročitev tvegala polomijo in nemilost v očeh sveta.
+ Naučiti se moramo zahvaljevati se drug drugemu: kdor prejme, ker je prejel ljubezen in pomoč, kdor daje, ker ima veliko priložnost za rast v ljubezni.
+ Ko bi vsi drugi govorili: »Ta človek je zate prava pokora!«, reci: »Ta človek je orodje, ki ga Bog uporablja za to, da bi me preoblikoval.«
+ Človekova sreča ne izvira iz bogastva ali družbenega položaja, ampak iz ljubezni, ki je vsebina njegovega življenja.
+ Bog ti je dal ljubečo nevesto ali ženina in lepe otroke, da bi vama pomagali, da postaneta sveta. Kaj si napravil iz tega?
+ Iščeš prijatelja, ki bi te tolažil, nekoga, ki bi blažil tvojo osamljenost. Zakaj ne bi iskal prijatelja, ki te nikoli ne bo zapustil in ki ti bo vedno blizu, kjer koli boš?
+ Za kristjane ljudje ne umrejo. Vsi naši rajni živijo. So udje Kristusovega telesa, prav kakor mi. V veri smo med seboj povezani.
zbira Marko Čuk