Misli zaslužnega papeža Benedikta XVI.

Benedikt XVI., rojstno ime Joseph Alois Ratzinger, nemški teolog, pisatelj, kardinal in papež, * 16. april 1927, Marktl am Inn, Bavarska, Nemčija.

• 
  kot kardinal
  
• Krščansko verovanje je srečanje s človekom Jezusom ... Jezus ni samo pričevalec, kateremu verjamemo, Jezus je prisotnost samega Večnega v tem svetu. V Jezusovem življenju, v žrtvovanju njegovega življenja za ljudi, žrtvovanju brez pridržkov je smisel sveta sedanjost, navzočnost; Jezus se nam nudi kot ljubezen, ki tudi mene ljubi.Nebesa kot izpolnjena ljubezen morejo človeku vedno biti samo darovana; pekel pa je osamljenost tistega, ki tega noče sprejeti, tistega, ki odklanja položaj berača in se potegne nazaj v samega sebe, opirajoč se na lastne moči.
  
• Beseda „verujem" pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem in prijemanjem izrabljene že vse možnosti, ki mu pripadajo; ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje.
  
• Človeštvo Kristusa ne more preseči - zato je Kristus konec; toda človeštvo mora priti vanj - zato je šele on resnični začetek.
  
• Ljubezen, ki bi uničila pravico, bi delala krivico, s tem pa bi bila samo še karikatura ljubezni. Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pravico; nikdar pa ljubezen ne uničuje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni.
  
• Bistvo vstajenja je v tem, da je ljubezen močnejša od smrti ... Samo tam, kjer nekomu vrednota ljubezni pomeni več kot vrednota življenja, kjer je nekdo pripravljen zapostaviti svoje življenje pred ljubeznijo in zaradi ljubezni, samo tam more biti ljubezen več ko smrt in močnejša od smrti.
  
• Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec - enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej.
  
• V vsakem koščku kruha je skrit namig nanj, ki je sam hotel postati naš Kruh.
  
• Zares: človek ne živi samo od kruha ... Brez besede, brez smisla, brez ljubezni se človek znajde v položaju, ko ne more več živeti, pa naj ima še takšno obilje zemeljskega udobja.
  
• Ljubezen, ki bi uničila pravico, bi delala krivico, s tem pa bi bila samo še karikatura ljubezni. Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pravico; nikdar pa ljubezen ne uničuje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni.
  
• V nekem pogledu ima križ seveda na sebi strahoto, ki je ne bi smeli odvzemati... A vse skupaj ne ostane ravno pri strahu, to ni zgolj strah, kajti s križa nas ne gleda nekdo, ki mu je spodletelo, ne gleda nas s križa obupanec, ne ena strašnih žrtev človeštva... S tega križa nas vendar gleda dobrota, ki dovoljuje v strahu začeti življenje na novo. Gleda nas dobrota Boga samega, ki se daje v naše roke, se nam izroča in tako rekoč nosi skupaj z nami vso grozoto zgodovine... V tem oziru je križ znamenje odpuščanja, ki tudi v breznih zgodovine še daje upanje.
  
• Veliko veselje izvira od tod, da obstaja velika ljubezen, in to je bistvena trditev vere. Neomajno ljubljen si... V tem smislu lahko rečemo: osnovna prvina krščanstva je veselje. Veselje ne v smislu cenene razigranosti, ki lahko stoji na ozadju obupa. Saj vemo, da je hrupna razigranost pogosto krinka za obup. Gre marveč za res pravo veselje, ki obstaja skupaj s težavno eksistenco in zaradi katerega je potem to eksistenco tudi mogoče živeti.
  
• Da postanemo tisti, ki ljubijo; potem smo namreč njegova podoba. Kajti on je, kakor pravi sveti Janez, ljubezen, in on želi, da obstajajo ustvarjena bitja, ki so njemu podobna, in ki s tem iz svobode svoje lastne ljubezni postajajo kakor on in so združena z njim ter s tem tako rekoč širijo sijaj njega samega.
  
• Poti do Boga je toliko, kolikor je ljudi. Tudi znotraj iste vere je pot slehernega človeka čisto osebna. Imamo Kristusove besede: Jaz sem pot.
  Sveta Marija, Gospodova Mati, prosim te, nauči nas verovati in nam pomagaj, da bo vera postala pogum za služenje in dejanje ljubezni, ki priskoči na pomoč in zna z bližnjim deliti trpljenje.
  
• V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji.
  
• Svet odrešuje Božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.
  
  kot papež
  
• Nismo naključni in brezsmiselni plod razvoja. Vsak izmed nas je sad božje misli. Vsak od nas je hoten, vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen?
  
• Vera ni "odrasla" tedaj, ko sledi valovom mode in zadnjih novosti; odrasla in zrela vera je tista, ki je globoko zakoreninjena v prijateljstvu s Kristusom.
  
• Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota - Dobrota sama.
  
• Človeka je mogoče razumeti samo izhajajoč iz Boga, in njegovo življenje postaja pravilno samo, če živi v odnosu do Boga.
  
• Svetniki so pravi razlagalci Svetega pisma. Kaj pomeni kakšna beseda, je najbolj razumljivo v tistih ljudeh, ki so bili od nje povsem prevzeti in so jo živeli.
  
• Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek "odrešenja", ki daje smisel njegovemu življenju.
  
• Če iz svojega življenja popolnoma izrinem pozornost do bližnjega in bi bil rad samo "pobožen", da bi izpolnjeval samo svoje "verske dolžnosti", tedaj usahne tudi moj odnos do Boga.
  
• Odrešenje nam je bilo darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Cerkev je živa. In Cerkev je mlada. V sebi nosi prihodnost sveta in zato kaže tudi vsakemu izmed nas pot v prihodnost.
  
• V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji.
  
• Cerkev ne potrebuje novih reformatorjev, temveč potrebuje novih svetnikov.
  
• Vsi smo občestvo svetnikov, mi, krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, mi, ki živimo od daru Kristusovega telesa in krvi.
  
• Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar – prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča.
  
• Kolikor bolj ljubimo Kristusa, kolikor bolj ga poznamo, toliko bolj raste naša resnična svoboda, raste tudi veselje, da smo odrešeni.
  
• Gospodova pota niso lahka, pa tudi mi nismo ustvarjeni za udobnost, marveč za velike stvari, za dobro.
  
• Kristus nam ne obljublja udobnega življenja. Tisti, ki si želi udobnosti, je pri njem zgrešil naslov.
  
• Resnica je več kot znanje: poznanje resnice nas vodi k odkrivanju dobrega.
  
• Edina stvar, ki ostane za vedno, je človeška duša, človek, ki ga je Bog ustvaril za večnost.
  
• Ljubezen blesti in jo lahko pristno zaživimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost.
  
• Božja volja nas ne odtujuje, ampak nas očiščuje – čeprav tudi na boleč način – in nas tako vodi k nam samim.
  
• Narava je izraz načrta ljubezni in resnice… Stvarnik ji je vtisnil notranjo ureditev, da bi človek iz nje povzel smernice, ki so nujne za to, da bi jo obdeloval in varoval.
  
• Napredek brez dvoma ponuja nove možnosti za dobro, a odpira tudi brezdanje možnosti zla, ki jih poprej ni bilo.
  
• Spoštovati biologijo pomeni spoštovati samega Boga, zato pa tudi obvarovati človeka, ki ga je On ustvaril.
  
• Če tehničnega napredka ne spremlja napredek v moralni omiki človeka, v rasti notranjega človeka, potem to ni napredek, ampak ogroženost za človeka in svet.
  
• Prvi bistveni učni kraj upanja je molitev. Če mi nihče več ne prisluhne, me Bog še vedno posluša.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem; je njegova obljuba in naše upanje.
  
• Človek brez Boga ne ve, kam naj gre, in niti ne more dojeti, kdo da je.
  
• Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti božji volji.
  
• Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.
  
• Družine naj se velikodušno odprejo življenju kot daru ter vzgajajo otroke v pripravljenosti za izpolnjevanje božje volje.
  
• Nedelja je Gospodov dan v odnosu stvarjenja sveta; je Kristusov dan, ker je dan novega stvarstva; je dan Cerkve, ker božje ljudstvo praznuje; je dan za človeka, ker je dan veselja, počitka in bratske ljubezni.
  
• Iz nedelje izhaja krščanski smisel življenja in nov način, kako razumeti čas, odnose, delo, življenje in smrt.
  
• V kruhu in vinu prinašamo na oltar trpljenje in bolečino sveta v prepričanju, da je vse dragoceno v božjih očeh.
  
• Izguba čuta za greh dejansko vodi vedno tudi k površnosti za razumevanje same Božje ljubezni.
  
• Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil.
  
• Marija je velika vernica, ki se polna zaupanja izroča v roke Bogu in se tako prepušča njegovi volji.
  
• Od oznanjenja do binkošti Marija iz Nazareta živi kot oseba, katere svoboda je popolnoma razpoložljiva za sprejem Božje volje.
  
• "Živeti iz nedelje" pomeni živeti v zavesti osvobojenosti, ki jo prinaša Kristus, ter uresničevanja bivanja kot darovanja sebe Bogu.
  
• Ker nas je Bog prvi vzljubil, ljubezen zdaj ni več zgolj neka zapoved, ampak odgovor na dar ljubezni, s katero nam Bog prihaja naproti.
  
• Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.
  
• Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, nikakor ne smemo ohraniti zase. Ta ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo vsem.
  
• Poslanstvo žene in matere predstavlja nepogrešljivo stvarnost, ki je ne smemo nikoli razvrednotiti.
  
• Evharistija spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane razlomljen kruh za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.
  
• Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.
  
• Evharistija je po svoji naravi zakrament miru. Mir je nedvomno znamenje neuničljivega hrepenenja, navzočega v srcih vseh ljudi.
  
• Jezus nas v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega.
  
• V Kristusu nam je razodeta in dana vsa revolucionarna novost evangelija, to je ljubezen, ki odrešuje in nam že daje življenje v Božji večnosti.
  
• Cerkev potrebuje svete duhovnike: služabnike, ki bodo vernikom pomagali doživeti usmiljeno Gospodovo ljubezen in bodo njegovi resnični pričevalci.
  
• Nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti odvečno služenje ljubezni. Kdor hoče odpraviti ljubezen, je na tem, da zanemari človeka kot človeka.
  
• Kristus se poistoveti z ljudmi, ki trpijo zaradi različnih stisk. Ljubezen do Boga in do bližnjega se spajata: v najmanjšem srečujemo Jezusa, v Jezusu srečujemo Boga.
  
• Ko obhajamo spomin našega odrešenja, se v nas utrjuje upanje na vstajenje mesa in možnost, da se vnovič srečamo iz obličja v obličje s tistimi, ki so pred nami umrli v znamenju vere.
  
• Kjer ne živimo občestva med seboj, tudi občestvo s troedinim Bogom ni ne živo in ne resnično.
  
• Bog vlada svet, ne mi. Mi mu le služimo, kolikor moremo, in Bog nam daje moči za to. S to močjo moramo seveda storiti vse, kar zmoremo.
  
• S pozdravom “Pojdite v miru” je izražen odnos med obhajanjem maše in poslanstvom kristjana v svetu. Ta pozdrav pomenljivo izraža misijonski značaj Cerkve.
  
• Božja volja zame ni več tuja volja, ki mi jo nalagajo zapovedi od zunaj, ampak je moja lastna volja na podlagi izkušnje, da mi je dejansko Bog bližji kot jaz samemu sebi.
  
• V Kristusu, umrlem in vstalem, in po izlitju Svetega Duha, ki nam je dan v vsej polnosti, smo deležni Božjega prijateljstva.
  
• Samo moja pripravljenost, da se sočloveku približam, da mu izkazujem ljubezen, me napravi tudi dovzetnega za Boga. Služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj Bog stori zame.
  
• Ni mogoče pričakovati dejavnega sodelovanja pri evharističnem opravilu, če se ga udeležujem površno, brez predhodnega presojanja svojega življenja.
  
• Zunanje puščave se množijo v svetu, ker so postale notranje puščave tako prostrane.
  
• Ni naloga Cerkve prevzeti v svoje roke boj za uresničitev čim pravičnejše družbe. Vendar ne more in tudi ne sme stati ob strani v boju za pravičnost.
  
• Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.
  
• Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.
  
• Marija, Devica in Mati, nam kaže, kaj je ljubezen in kje ima svoj izvor, svojo vedno obnavljajočo moč.
  
• Ljubezen sploh ne mora obstajati brez tudi bolečega odpovedovanja samemu sebi, sicer postane čisto samoljubje in se kot ljubezen sama ukine.
  
• Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.
  
• Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.
  
• Kristus ne govori iz preteklosti, marveč iz naše sedanjosti, kakor je tudi sedaj navzoč v bogoslužnem opravilu.
  
• Vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem ‘bližnji’ je posplošen, vendar ostane konkreten.
  
• Vsi ljudje notranje težijo po pristni ljubezni: ljubezen in resnica jih nikoli ne zapustita, ker sta Božji klic v srcu in razumu vsakega človeka.
  
• Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost.
  
• Vsakokrat ko se udeležimo krsta, se moramo vprašati, kako vsak dan živimo veliki dar vere.
  
• Prejem krsta, birme in prvega obhajila so odločilni trenutki ne samo za osebo, ki jih prejema, marveč tudi za vso družino.
  
• Človek brez Boga ne ve, kam naj gre, in niti ne more dojeti, kdo da je.
  
• Kristjanov program, to je program usmiljenega Samarijana, je Jezusov program, je “srce, ki vidi”. To srce vidi, kje je potrebna ljubezen in ravna v skladu s tem.
  
• Krščanstvo ljubezni brez resnice lahko kaj hitro zamenjamo s prijaznimi čustvi, koristnimi za družbeno sožitje, vendar postranskimi.
  
• Vera ki se zaveda Božje ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – naposled edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje poguma za življenje in delovanje.
  
• Delo ima pomembno vlogo pri uresničenju človeka in razvoju družbe. Hkrati je pomembno, da človek ne postane suženj dela.
  
• Gospod Jezus, kruh večnega življenja, nas spodbuja in obrača našo pozornost na neznosne razmere, v katerih še vedno živi velik del človeštva.
• Samo Cerkev, ki moli, je odprta. Samo ona je živa in vabi ljudi, hkrati nudi občestvo in kraj tišine.
  
• V Božji ljubezni zasidrana ljubezen do bližnjega je najprej naročilo za vsakega posameznega vernika. A prav tako je naročilo za celotno cerkveno občestvo.
  
• Današnje ljudi je treba spomniti na temeljni smisel življenja. Spoznati morajo, da v sebi nosijo neizmerno žejo po Bogu.
  
• Bog je že od samega začetka videl, da “ni dobro za človeka, da je sam”. Ustvarjeni smo bili kot družabna bitja, ki jih izpolni samo ljubezen – do Boga in do bližnjega.
  
• Znova moramo odkriti veselje življenja s Kristusom v središču, ohranjati vrednote in moliti. Čas, preživet v molitvi, ni nikoli zapravljen.
  
• Božje razodetje vsakemu rodu ponuja priložnost za odkrivanje temeljne resnice o svojem življenju in cilju zgodovine.
  
• Človek ne sme biti nikoli primoran zatajiti svojo vero v Boga zato, da bi užival svoje pravice.
  
• Vsakokrat, kadar z dobroto srečamo koga, ki trpi, koga, ki je preganjan in nemočen, ter z njim delimo trpljenje, pomagamo Jezusu nositi križ.
  
• Zemlja postane ‘nebo’, če in kolikor se na njej zgodi Božja volja. Zaradi tega prosimo za to, da bi bilo na zemlji kakor v nebesih, da bi zemlja postala ‘nebesa’.
  
• Vsi vidimo, kako potrebno je, da Kristusova luč razsvetli vse človeško bivanje: družino, šolo, kulturo, prosti čas.
  
• V družbi, ki ceni osebno svobodo in neodvisnost, zlahka pozabimo na odvisnost od drugih pa tudi odgovornost do njih.
  
• Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti sedanjost. Kdor ima upanje, živi drugače.
  
• Kristus nam pove, kdo je človek v resnici in kaj mora storiti, da bo resnično človek. Kristus nam kaže pot in ta pot je resnica.
  
• Nihče ne živi sam. Nihče ne greši sam. Nihče ni rešen sam. v moje življenje nenehno sega življenje drugih.
  
• Prepričan sem, da je vprašanje pravičnosti dejanski, vsekakor najmočnejši dokaz za vero v večno življenje.
  
• Narava je načrt ljubezni in resnice. Ustvarjena je bila pred nami in nam jo je Bog podaril za življenjsko okolje. Govori nam o Stvarniku in njegovi ljubezni do človeštva.
  
• Podoba o poslednji sodbi najprej ni podoba groze, temveč je podoba upanja, za nas morda celo odločilna podoba upanja.
  
• Odprtost za Boga nas odpira za brate in za življenje, ki ga razumemo kot solidarno in veselo nalogo.
  
• Spoznanje, da se je Bog v Kristusu za nas podaril vse do smrti na križu, nas mora privesti do tega, da ne živimo več sebi, marveč njemu in v njem za druge.
  
• Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so svetilniki upanja.
  
• Samo ljubezen nam daje moč, da prav vidimo, in nas očiščuje. Samo ljubezen nam daje tisto pravo spoznanje Boga, ki je ljubezen sama.
  
• Združenje s Kristusom, ki se uresničuje v zakramentu evharistije, je obenem združitev z vsemi drugimi, katerim se on podarja.
  
• Ko vera prevzame sleherni vidik kristjanovega življenja, postane kristjan resnično odprt za prenovitveno moč evangelija.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.

zbira Marko Čuk